Razmerja na daljavo
Večkrat se zalotim, kako prijateljici, ki je že kar nekaj časa uspešno v razmerju na daljavo, potarnam, da ji zavidam, da se s partnerjem »v živo« vidi le ob vikendih. Te kolerične izbruhe posebno podžge pobiranje prazne embalaže, odnašanje krožnikov izpred televizije in sesanje drobtin, ki pogosto ostajajo za mojim dragim, ko se namalica. Včasih mi gredo na živce določene navade in obnašanja dragega, zato potarnam. A vendar ne mislim resno, saj se še predobro zavedam, da brez njega ne morem niti zaspati, kaj šele dolgo živeti brez njegove bližine. Ob takih trenutkih se še glasneje vprašam, kako pari, ki so v zvezi na daljavo, netijo svojo iskrico ljubezni?
Vedno ko tako razmišljam o tej temi, me spomin hote ali nehote ponese v najstniška leta, ko sem tudi sama bila v vezi na daljavo, s svojo prvo ljubeznijo. Na smeh mi gre, kako je bilo vse čarobno, polno pričakovanja in hrepenenja. Živela sem za tistih nekaj uric na teden, ko sva bila lahko skupaj z roko v roki. Tistih nekaj uric je bilo vse krasno, vse lepo, vse dobro. Tudi telefonski klici, ko sva bila vsak na svojem koncu, so bili krasni, nobenih težav nisva imela, življenje je bilo čudovito. A sem bila to sploh jaz? Jaz, z vsemi svojimi težavami? Ko pa so vsi problemi, ki so me pestili, v tistih čarobnih uricah magično izginili. Je bil to sploh on? Tistih nekaj trenutkov na teden? Sva se midva sploh poznala?
Od tedaj je preteklo že veliko časa, danes razmišljam drugače kot sem takrat, a vendar vprašanje ostaja isto. Danes, ko se zaradi razmer na trgu dela, zaradi študijskih izmenjav ali katerih drugih razlogov, vse več parov sooča z začasno ali celo dokaj trajno fizično ločenostjo, me pogosto muči staro vprašanje – kako ti pari preživijo? Napredek tehnologije jim sicer omogoča, da vzdržujejo redne, vsakodnevne stike v sliki in besedi, kar seveda pomaga pri komunikaciji, pri moralni opori drug drugemu, a se še vedno ne moreta prijeti za roke in se objeti.
Po drugi strani pa imajo taki pari dovolj časa sami zase, ko so ločeni v prostoru in zato do potankosti izkoristijo čas, ki ga imajo skupaj. Skupen čas je tako slajši in bolje izrabljen, saj se zavedajo, da je omejen. In če se vrnem k začetnemu vprašanju, koliko se lahko pari, ki živijo v razmerjih na daljavo poznajo, koliko so to lahko oni sami in koliko je lahko vse skupaj igra? Na to lahko odgovorim samo z vprašanjem. Koliko pa se poznamo pari, ki živimo skupaj, v istem gospodinjstvu, če živimo eden mimo drugega, brez odkrite komunikacije? Kdo lahko trdi, da je neka veza razpadla zaradi tega, ker par ni živel skupaj in se ni »dobro« poznal?
Moja najstniška veza seveda ni ostala, pa ne zato, ker je bila na daljavo. Ampak zato, ker danes vem, da sta za uspešno vezo potrebna dva. Nobena veza ni enostavna. Pa bodisi par živi skupaj 24 ur na dan, ali se vidi iz oči v oči le občasno. Če sta si dva predana in sta si oba pripravljena prizadevati za uspešno vezo, se spoštujeta, redno in učinkovito komunicirata, si zaupata in si dovolita biti ranljiva eden pred drugim in če se imata rada, ni važno kje živita in koliko se vidita »v živo«, saj bosta našla način, kako netiti iskrico skupne ljubezni.
