Prigode s šoferji avtobusov

Z veseljem sem se odzvala povabilu na skupno kosilo. S seboj sem vzela domačo solato in se podala na pot pod noge do postajališča. In ker do želele lokacije ne vozi direktna povezava, sem se časovno uskladila z dvema različnima ponudnikoma.

Naučila sem se, da pridem na postajo veliko pred časom odhoda. To me je izučilo, ko sem spoznala, da se nekateri šoferji bolj kot na vmesna postajališča, osredotočajo na pravočasen prihod na končno postajo. Zgodi se celo, da nekateri peljejo kar mimo, kot da te ne vidijo stati ob cesti. In najbrž te res ne, ker so z mislimi drugje. Tudi na telefonu, v pogovoru. Se je zgodilo, da je enemu šoferju padel mobitel na tla pod pedalke. In smo šli v oster odcep na glavno postajo, s polno hitrostjo. Šofer ni hotel sploščiti mobitela, ga je raje pobiral po tleh in vozil na pamet. Adrenalinska izkušnja, vznemirljiva in napeta. Ko sem komentirala hitrostno vožnjo šoferja, ki je vozil otroke iz šole, mi je rekel, da je zanj brzina vrlina.

Tisti dan je deževalo. Hitela sem, ko sem šoferko zagledala se spustiti po hribu. Ni ustavila niti na zebri, niti na postajališču. Prišla je veliko pred časom in tam še nihče ni stal. Ko sem ji povedala, mi je odvrnila, da je njej pomemben končen cilj, da pride do tja pravočasno. Kaj pa ljudje, niso pomembni? Po pritoževanju ljudi, sem opazila, da so šoferji tik ob volanih imeli pripete vozne rede. Upam, da so odtlej bolj natančni. Zdaj živim na drugem delu naše lepe zeleno modre dežele. Tu so zamude predvsem zaradi gneče na cesti, ob poletnih mesecih.

Bilo je vroče. Vedela sem, da je tudi solata brez vode občutljiva na toploto. Pripelje se avtobus. Razveselim se, ko vidim prazne sedeže. Seboj sem imela kar nekaj prtljage, še za kopanje na plaži. Šofer je bil mrkega pogleda. Pomislila sem, da je nejevoljen ali pa mu samo nisem simpatična in ne bom deležna nasmeška, komaj pozdrava. Pri nakupu karte sem mu morala povedati tudi svoje ime in priimek. Beležil je relacijo in ceno, šifro ipd. Na koncu se je podpisal in mi izročil. Vse to je naredil za osemdeset centov.

Vem, da se s šoferji med vožnjo naj ne bi pogovarjal, a ko si sam z njim, si tega včasih zaželiš, še posebej, če si družaben že po značaju. Bila sem vedra, kar sem skušala v njegovi družbi tudi ohraniti. Na poti se je tudi moje razpoloženje nekoliko spremenilo. Uvidela sem, da sem vzela vse čisto preveč osebno, zaradi česar mi je šlo že na smeh. Avtobus se je ugašal na vsake toliko časa, da je bilo že res moteče. Kdaj tudi že po nekaj metrih. Šofer je bil upravičeno nejevoljen. A je moral vztrajati in narediti kar je lahko, s tem kar je imel. Sočustvovala sem z njim. Razumela sem njegovo razpoloženje ob skupnem doživetju. Zaželela sem mu varno in uspešno vožnjo še naprej. Kmalu sem na to pozabila in imela čudovit dan naprej, s prijetnim druženjem ob skupnem kosilu, nato plavanje v morju.

Kar nekaj prigod. Ena med njimi je tudi vožnja v snegu. Majhen avtobus v takšnem vremenskem pogoju ne pride v hrib. In ravno takrat, ko ga najbolj potrebuješ, če ne želiš biti ves moker od pljundre in obcestnih luž. Nekaj prijetnejših izkušenj je bolj izjema kot pravilo. Takšnih, ki se prilagodijo človeku, mu namenijo lepo besedo in ponudijo pomoč, v kolikor jo potrebuje. Ob misli nanje, se mi ogreje srce.

Življenje je zanimivo in lepo ga je živeti, če dogodke v njem ne jemlješ preveč osebno. Če zmoreš v tistem, kar se ti zgodi najti smisel za humor, je lahko prav zabavno. Ob spoznanju, da dogodkom dajemo sami svoj pomen.