Predsednica brez mandatarja: ko politika v prvem krogu ni zbrala niti dovolj glasov niti dovolj zaupanja

Nataša Pirc Musar v prvem krogu ne bo predlagala kandidata za predsednika vlade. To ni ustavna drama, je pa precej jasno sporočilo političnim akterjem: številke so pomembne, zaupanje pa očitno še bolj redka valuta.

Ko predsednica ne izbere nikogar

Včerajšnji politični dan je imel en sam jasen naslov: predsednica republike Nataša Pirc Musar v prvem krogu ne bo predlagala mandatarja. Po opravljenih posvetih z vodji poslanskih skupin ni prejela zagotovila, da bi kateri kandidat lahko zbral potrebnih 46 glasov v državnem zboru. Relativni zmagovalec volitev, Robert Golob, ji je po njenih besedah sporočil, da v teh okoliščinah soglasja za prevzem mandata ne more dati.

To je trenutek, ki ga lahko beremo povsem tehnično: prvi krog je končan, kandidat ni predlagan, postopek gre naprej. Lahko pa ga beremo tudi politično: Slovenija ima parlament, ima stranke, ima voditelje, ima veliko izjav — nima pa še dovolj trdnega dogovora, da bi iz volilnega rezultata nastala vlada.

In če si sposodimo malo hudomušnosti: imamo vse sestavine za juho, samo nihče še ne ve, kdo bo prižgal štedilnik, kdo bo solil in kdo bo na koncu trdil, da je bil recept njegov.

Zakaj tega ni storila

Predsednica svoje odločitve ni utemeljila le s pomanjkanjem glasov. Poudarila je tudi, da na posvetih ni zaznala dovolj medsebojnega zaupanja, spoštovanja in odkritosti. To je pomemben del zgodbe, ker pove, da pri mandatarju ne gre samo za suho parlamentarno aritmetiko.

Seveda je 46 glasov nujnih. Brez njih ni vlade, kakor brez koles ni kolesa, pa naj ga še tako lepo nasloviš kot razvojni projekt. A predsednica je s tem, ko ni želela predlagati kandidata za manjšinsko vlado brez jasne večinske podlage, dala vedeti, da ne želi sodelovati pri političnem eksperimentu, ki bi se lahko sesul že ob prvem resnejšem glasovanju.

To je razumno stališče. Manjšinska vlada je lahko legitimna rešitev, a le, če ima vsaj minimalno predvidljivo podporo. Če je nima, država ne dobi vlade, ampak serijo parlamentarnih epizod, pri katerih vsak teden čakaš, ali bo nadaljevanje sploh posneto.

Kaj pomeni drugi krog

Zdaj se teža procesa seli v državni zbor. V drugem krogu lahko kandidata za mandatarja predlagajo poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. To pomeni, da odgovornost ni več pri predsednici, temveč neposredno pri parlamentarnih akterjih.

To je pomembna sprememba. Stranke se ne morejo več skrivati za predsedniško presojo. Če menijo, da imajo kandidata, naj pokažejo podpise. Če menijo, da imajo večino, naj jo izkažejo. Če menijo, da drugi niso dovolj odgovorni, naj dokažejo, da so same.

Politika je tukaj iz prostora izjav prestavljena v prostor dejanj. Kar je za politični razred včasih skoraj neprijetno osebno.

Če tudi v drugem krogu ne bo izvoljen mandatar, sledi še tretji krog. Šele če ne uspe niti ta, se odpre možnost predčasnih volitev. To pomeni, da Slovenija še ni na robu novega volilnega cikla, je pa na poti, kjer bo vsak neuspešen korak ta rob naredil nekoliko bližji.

Golob, Svoboda in težava po volilni zmagi

Robert Golob je po volitvah ostal relativni zmagovalec, vendar se je njegova politična naloga izkazala za precej bolj zapleteno od volilnega večera. Gibanje Svoboda je osvojilo največ sedežev, a ne dovolj za samostojno vladanje. Koalicijska matematika se ni izšla, Golob pa je sporočil, da se stranka pripravlja na opozicijsko vlogo.

To je politično zanimiv položaj: zmagati volitve in kljub temu ne sestaviti vlade. Ni prvič v demokraciji, a je vedno nekoliko nerodno. Nekaj podobnega kot priti prvi na cilj, potem pa ugotoviti, da si tekel v napačno smer stadiona.

Dodatno se Svoboda sooča tudi z znaki notranjega nemira na terenu. Po poročanju Planet TV so stranko zapustili nekateri lokalni predstavniki: županja Osilnice je odšla že marca, v Mariboru je mestna svetnica vrnila mandat, v Kopru pa naj bi izstopila občinska svetnica. To samo po sebi še ne pomeni razpada stranke, pomeni pa, da se po neuspelih koalicijskih pogovorih pritiski ne dogajajo le v Ljubljani, temveč tudi v lokalnih strukturah.

Za vsako veliko stranko je teren preizkus resnosti. V centru države se lahko govori o strategiji, na terenu pa ljudje hitro začutijo, ali organizacija še diha ali samo lepo pozira za skupinsko fotografijo.

Golobova odsotnost z evropskega vrha: domači ogenj pred evropsko mizo

Posebno pozornost si zasluži tudi Golobova odsotnost z neformalnega vrha EU na Cipru. Po poročanju Dnevnika je udeležbo odpovedal zaradi obveznosti v državnem zboru, kjer sta bili predvideni izredni seji. Gre za neformalno zasedanje voditeljev EU na Cipru, posvečeno razmeram na Bližnjem vzhodu, posledicam za evropsko gospodarstvo, energetiki in širšim zunanjepolitičnim vprašanjem.

To je pomembno iz dveh razlogov. Prvič, Slovenija je kot članica EU del razprav, ki niso oddaljene diplomatske vaje, ampak se dotikajo cen energentov, varnosti, gospodarstva in zunanjepolitičnega položaja države. Drugič, odsotnost predsednika vlade na takem srečanju kaže, kako močno domača politična negotovost začne vplivati tudi na mednarodno delovanje države.

Včasih se zdi, da je slovenska politika zaprta v domači sobi. A okna te sobe gledajo v Evropo. In če doma preglasno premikamo stole, se to sliši tudi zunaj.

Janša in drugi: kdo lahko zbere večino

Na drugi strani političnega prostora ostaja Janez Janša s SDS, ki je po številu sedežev zelo blizu Svobodi. SDS javno nastopa previdno, a v političnem prostoru se seveda odpira vprašanje, ali lahko desnosredinski blok skupaj z manjšimi strankami zbere dovolj glasov za vlado.

Ključni problem ni le seštevanje poslancev. Ključni problem je zaupanje. Kdo je pripravljen s kom sodelovati, pod kakšnimi pogoji in za kakšno ceno? Slovenska politika je v tem pogledu kot stara omara: še stoji, a vsak predal ima svojo zgodovino zatikanja.

Manjše stranke imajo zato v tej fazi nesorazmerno veliko težo. Ne zato, ker bi imele največ glasov, temveč zato, ker lahko odločijo, ali bo kdo sploh prišel do 46. To je trenutek, ko se politična aritmetika spremeni v politično psihologijo.

Zakaj bi to moralo zanimati ljudi

Vse to ni le igra funkcij in mandatov. Če država predolgo nima jasne vlade, se posledice pokažejo drugje: pri reformah, proračunu, zdravstvenih ukrepih, stanovanjskih politikah, investicijah in zaupanju ljudi v sistem.

Ljudje ne živijo od koalicijskih izjav. Živijo od plač, cen, dostopnega zdravnika, vrtca, stanovanja, ceste, davkov in občutka, da država približno ve, kam gre.

Zato vprašanje mandatarja ni proceduralna malenkost. Je vprašanje, ali bo Slovenija v naslednjih mesecih dobila delujočo politično smer ali pa bomo še nekaj časa gledali predstavo, v kateri vsi nastopajo, nihče pa ne prevzame režije.

Zdaj ni čas za užaljenost

Predsedničina odločitev je bila trezna. Ni predlagala kandidata brez jasne podpore in s tem ni ustvarila navidezne rešitve. Politiki so zdaj tam, kjer morajo biti: pred lastno odgovornostjo.

Slovenija ne potrebuje popolnih politikov. Takih ni na zalogi, verjetno jih niti javno naročilo ne bi našlo. Potrebuje pa politike, ki razumejo, da država ni podaljšek strankarskega ega in da volivci niso glasovali zato, da bi gledali neskončno povolilno vajo iz taktiziranja.

Naslednji dnevi bodo pokazali, ali je mogoče iz razdrobljenega parlamenta sestaviti vlado ali pa se bo država znova približala volitvam. V obeh primerih pa velja isto: demokracija ni samo pravica do zmage, ampak tudi sposobnost, da po njej nekaj koristnega narediš.