Prah si in v prah se povrneš

“Zares, prah si in v prah se povrneš.” Biblija, Stara zaveza, Geneza, 1. Mojzesova knjiga 3,1-24

Nikoli se zares ne spreminja moje bistvo. Pod površjem in zamršeno podobo, v teku časa, ostajam vedno ista. In vendar, sem vsak naslednji trenutek spremenjena, s tem, ko postajam bolj sebi podobna.

V tem vrtincu nenehnih sprememb, le moja bit ostaja ista, nespremenjena in čista.

Moje telo, ki je iz vode in zvezdnega prahu se spreminja. Voda me povezuje z Zemljo in zvezdna snov z Vesoljem, ki me spominja na dom, od koder prihajam.

In v resnici je temu tako, navkljub poetični prispodobi.

Voda in zvezdni prah kot osnovna gradnika

Naše telo se sestoji iz vode in zvezdnega prahu.

Pa si pričarajmo nekaj dejstev, ki bodo pripomogla k razumevanju podane izjave.

Če poznamo število atomov vodika v našem telesu, potem za preostali delež lahko trdimo, da ga sestavlja zvezdni prah.

Torej, vsi elementi, ki jih na Zemlji poznamo (ogljik, kisik, dušik…) in sestavljajo tudi naše telo, so bili prvotno formirani v osrčju zvezd. Zvezde svojo svetlobo dolgujejo energiji, ki jo pridobijo z nuklearno reakcijo fuzije v njihovem jedru. Te reakcije so izvor energije, ki prežema snovni svet.

Z identičnimi reakcijami, sta bila ustvarjena npr. element ogljika in element železa, ki sta gradnika sveta, ki ga zaznavamo in se nam poraja v fizični obliki.

Zdaj pa predpostavimo, da je naše telo sestavljeno iz 7 x 1027 atomov in 4,2 x 1027 od teh, predstavlja vodik. Če vzamemo dejstvo, da je vodik pravzaprav prah, nastal pri procesu Velikega poka, nam tako preostane 2,8 x 1027 atomov zvezdnega prahu. Torej je odstotek, ki sestavlja človeško telo, enak številu 40.

In kot bi že ne bil ta podatek sam po sebi dovolj impresiven, lahko raziskujemo dalje …

Večino vodika v telesu predstavlja voda, ki zavzema okoli 60% telesne mase. Vendar sam vodik predstavlja zgolj in približno 11% mase vode, kar pomeni, da naše telo pravzaprav sestavlja 93% zvezdnega prahu.

Pomislite zdaj za trenutek na ironijo, da si je morda nekdo, nekoč in nekje, nekaj zaželel ob zvezdnem utrinku, na zvezdo, katere prah danes je sestavni del tebe.

In ko smo že pri ironiji, sem v poteku pisanja tega besedila, naletela na odlomek: “Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu.”  Biblija, Matej 22,2

Nebeško kraljestvo je v nas. Kdor sebe spozna, se ga dotakne in iz njega živi. Ko sebe spozna, spozna svet.

Kot je pravil že legendarni Leonardo DaVinci, ki dan danes buri duhove s svojim čudovitim umom, se moramo naučiti videti in spoznati, da je vse povezano z vsem.

Med tabo in mano ni razlike, z izjemo te, da se nahajava na različni stopnji zavesti, kar nakazuje, da drugače doživljava svet in isto stvar dojemava različno.

Vendar, tudi če jo dojemava različno, še ne pomeni, da je tvoja ali moja realnost bolj resnična, niti, da imaš ti prav bolj kot jaz, ali obratno.

Pomembno je zavedanje, da se vedno lahko nekaj novega naučimo.

Dan, ki ga ne ovrednotimo z nekim na novo pridobljenim znanjem, je dan, katerega čas smo potratili. Dan, ki je izgubljen. Če smo zares pozorni, je vse lahko naš učitelj.

Prikrite resničnosti

Skozi komunikacijo z zemeljskimi sotrpini spoznavamo različne ume, na različnih stopnjah razumevanja in zavesti. Ko spoznamo um nekoga, z žarom razumevanja nečesa, nam doslej nepoznanega, v nas nastane potencial, ki po svobodni volji posameznika lahko sledi, se povzpenja in naposled prevzame sebi primerno obliko razumevanja.

So informacije, ki jih lahko približamo duhu, na raven njegovega razumevanja v prvi fazi predelovanja, druge pa smo primorani predelati ponovno ali tolikokrat, kolikokrat je to potrebno. Življenje ponavadi samo poskrbi za ta proces (samo)prepoznavanja. Veliko manj napora bomo vložili, če bomo vzajemno uporabljali pri tem tako glavo, kot tudi srce.

Na prosto uporabo nam je dana intuicija ali notranja modrost, ki nas vodi natanko tja, kjer bomo našli nam uporabno znanje.

Namen nenehne spremembe in preseganja omejitev skozi izkušnjo življenja je duhovna rast posameznika in skupnosti. Vse spremembe in omejitve pripomorejo k temu, da se prebudimo v tisto resničnost, ki nam je bila do sedaj prikrita.

In če se nekaj predstavlja kot skrito oz. prikrito, to ne nakazuje dejstva, da ne obstaja.

Dokazuje zgolj sposobnost oz. zmožnost naše kozmične zavesti, da odstre zaveso dima, iluzije, pod katero prebiva končna resnica, katere najverjetneje ne bomo dosegli v vsej njeni popolnosti, za čas našega kratkega zemeljskega postanka.

Če bi jo v tem času namreč bili dosegli, potem bi ne bil obstajal ne smisel in ne razlog, našega zemeljskega bivanja.

Kot človeška bitja smo se na tem planet utelesili, da bi si duša pridobila človeško izkušnjo, saj pod površjem vidnega in našim čutom zaznavnega, smo po naši najvišji naravi duhovna bitja, in kot taka, v povezavi z Izvorom, razsvetljena (do neke mere).

V tej povezavi se izraža stremenje k duhovni inteligenci, ker je nekje globoko v nas zasidrano zavedanje naše povezanosti z vsem, kar je in vsem, kar ni.

Izventelesna doživetja ali ekstrasenzorične zaznave ter obsmrtna izkustva pričajo o teh, našemu umu neznanih stvareh in jih razumemo, kot čudeže, ki so nekaj nepojasnljivega.

Čudeži na eni strani ne obstajajo, ker so zopet samo iluzije, ki čakajo, da bodo odkrite. Na drugi strani pa je čudež vse, kar je.

Samo življenje, izkušnje in percepcija realnosti, je odvisna od razvojne stopnje posameznikove zavesti.

 Človek ni v milosti in nemilosti boga, ker je njegov duh v večno trajajočem stanju milosti, ker milost je končna resničnost duha.

Človek je v milosti in nemilosti lastne zavesti.

Duh nikoli ne nadzoruje poteka dogodkov, pač pa jih usmerja.

Ljudje se odzivamo na to, kar zaznavamo. Kot pravi Tečaj čudežev: “Iz zaznave svoje lastne svetosti, moraš pogledati svetost drugih.”

Vsi smo iz iste snovi

Vsi smo iz iste snovi, ki tvori zvezde in vse nas povezuje Izvor, po katerem lahko posežemo preko duha.

Duh je esenca duše, nas povezuje z ostalimi dušami in nam zagotavlja neomejen dostop do informacij, ki jih vsebuje polje vseh možnosti.

Čudeži pa so doživljanje uma, ki je nanje pripravljen. Njihov koncept je obnova zavedanja resničnosti.

Ljudje iščemo svojo pot in na njej se prepoznavamo. Naša povezanost z Vesoljem ni zanemarljiva, saj vseskozi naletimo na razne umetniške stvaritve in glasbene umetnine, ki o tem pričajo.

Sama sem dobila navdih za razmišljanje in posledično zapis teh vrstic ob poslušanju izvrstne domače glasbene skupine, ki sliši na ime I.C.E. in besedilu pesmi, katere besedilo je zapisala moja draga sestrična, ki sliši na ime Renata.