Olimpija: ne iztakni oči in ne ubijaj!
Zapisi o začetkih antičnih olimpijskih iger, ko bi do izraza prišel silovit, vzkipljiv značaj starih Grkov, se niso ohranili, obstajajo pa številne legende o njihovem začetku – po eni od njih naj bi bile prve igre povezane z olimpijskim premirjem. Ideja, da ni pomembno zmagati, temveč sodelovati, pa bi takrat vsakega Grka osupnila.
Od teka do pankrationa
Sprva so bile krajevnega značaja in se je na stadionu zgolj teklo, šele kasneje so prerasle v vsegrški dogodek, svoj največji razcvet pa so doživele v šestem in petem stoletju pred našim štetjem. Olimpijada je bila verskega pomena, pri čemer so se atletska tekmovanja prepletala z žrtvovanji in obredi v čast Zevsa in Pelopsa, božanskega junaka in mitičnega kralja Olimpije, slavnega po svoji legendarni dirki z bojnimi vozovi, v čigar čast so igre prirejali. Športni del naj bi bil le spremljevalni program verskih ceremonij, a je sčasoma število športnih disciplin naraslo na dvajset, slavje pa se je raztegnilo na več dni. Sčasoma so začeli tekmovali še v dirkalnih bojnih vozovih in gladiatorsko uživali v borbi, imenovani »pankration«, moštvenih športov ni bilo. Slednji je imel le dve pravili; nasprotniku ne iztakni oči in ne ubij ga!
Zmagati ali umreti!
Zmagovalci so bili deležni velikih časti, slavili so jih v pesmih in kipih, pri premagovanju ovir in tekmovanju pa jih je spodbujal Ahilov duh. Imenitni bojevnik iz Iliade je namreč živel po načelu »bodi prvi – prekašaj druge«, saj naj bi bilo slavo nemogoče deliti. Na olimpijskih igrah niso podeljevali tolažilnih nagrad, celo več, drugo uvrščeni so lahko pričakovali posmeh in silovito ponižanje, odpovedala so se jim dekleta, celo matere, prav zato so si številni tekmovalci na poti k boljšim dosežkom pomagali z zeliščnimi napitki ali zvarki iz gob. Templji v Olimpiji so bili nekoč polni razobešenih spominov na športne mojstrovine, ki so jih zmagovalci posvetili Bogovom, veliko kosov je kazalo jasne znake aktivnega udejstvovanja in Grki so videli neposredno povezavo med mojstrstvom v športu in na bojišču.
Olimpijski »mir« in konec
Hieromenia ali olimpijski mir, torej enomesečna prekinitev vseh vojaških dejavnosti in nenehnih spopadov med mestnimi državami, je bila namenjena predvsem varnemu prihodu udeležencev v Olimpijo in odhodu iz nje. Z rimsko nadvlado nad Grčijo so olimpijske igre sčasoma izgubile svoj pomen. Ko je krščanstvo postalo uradna vera v rimskem cesarstvu, so na olimpijske igre začeli gledati kot na »poganski« obred, ki je ogrožal prevlado krščanstva in leta 393 jih je rimski cesar Teodozij prepovedal, s čimer je zaključil tisočletje antičnih olimpijskih iger.