O znanju in pravilni rabi slovenščine v šolah

Doslej sem večkrat polemiziral glede uporabe slovenskega jezika v javni rabi. Kritike so veljale bolj za nekdanje zaposlene jugo/slo carine, tudi kakšen zdravnik bi se našel. Dolga leta so namreč živeli in delali pri nas, v Sloveniji, a se (niti vodilni delavci) niso uspeli (želeli, hoteli, zmogli) naučiti in uporabljati slovenščine. Pa je to že zdavnaj mimo.

Problem je, da se to dogaja na področju uporabe in rabe zbornega knjižnega jezika tudi v kakšni slovenski osnovni ali srednji šoli. To dokazuje, da morajo vsi pedagoški delavci, ne samo učitelji slovenščine, temu področju posvečati vso pozornost. 6. člen Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/2006) pravi, da je učni jezik v osnovni šoli slovenski (zborni knjižni jezik in ne narečja). To ne velja samo za učence, temveč tudi in predvsem za učitelje.

Stroka pravi tako

Po Toporišiču ločimo zvrsti slovenskega jezika. Poznamo knjižni in neknjižni jezik. V okvir knjižnega jezika sodi zborni in splošno pogovorni, k neknjižnemu pa narečja, pokrajinski pogovorni jezik in interesne govorice. Teh delitev se bolj ali manj poslužujejo učiteljice in učitelji pri predmetu slovenščina. Vsaj moralo bi biti tako. Neposrednega nadzora nad tem področjem ni, saj se ne izvajajo inšpekcijski nadzori, svojo vlogo pa lahko odigra edino Zavod RS za šolstvo, ki strokovno pokriva predmetna področja. Institucija ima zelo veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oz. splošno pogovornem jeziku. Ampak, a je temu res tako?

Ne kritiziranje, kritika

Na začetku moram vsekakor poudariti, da to nikakor ni kritika na vse slovenske šole in na vse pedagoške ter strokovne delavce.

Kot dolgoletni učitelj in tudi z izkušnjami ravnateljevanja vem, da mora imeti materni jezik v šoli najpomembnejšo vlogo, pa če se tega zavedamo, želimo ali pač ne. Z znanjem materinščine potrjujemo svojo prvobitnost, hkrati pa umeščamo slovenski jezik v okvir svetovnih jezikov. Pomembne avtorje imamo, ki so nas tjakaj umestili. Ne pozabimo Prešerna in Cankarja iz časa romantike in moderne, še bolj pa nas k temu spodbujajo Jančar, Flisar, Lainšček in Partljič, da omenim zgolj nekatere v upanju, da mi drugi, prav tako pomembni in znani ne bodo zamerili, ker jih nisem naštel vseh po vrsti, pa bi jih moral. Vsi skrbijo, da smo ves čas v stiku s slovenščino, da ne pozabimo svojega izročila in s tem ostajamo konkurenčni tudi svetovnim velesilam na tem področju. In kje se mora vse skupaj začeti?

Družina, vrtec, šola …

Vse ima svoj začetek, pa tudi spoznavanje in učenje maternega jezika. Zagotovo je najpomembnejši dejavnik družina, kjer se ob pravilni govorici in navajanju na govorjeno in pisano besedo ustvarjajo pogoji za nadaljnje spoznavanje in učenje slovenščine.

Nič manj pomembne vloge nima vrtec, kot prehodno obdobje med delom z otrokom doma in odhodom v šolo. ŠOLA pa je zakon! Tako je veliko krat slišati iz otroških ust. Sam sem seveda imel v mislih odnos do otroka, usvajanje novih znanj, delo, učenje, lastni zgled učiteljev … Ja, ravno pri tem bi se želel ustaviti, saj je rdeča nit mojega tokratnega pogleda na delo z otroki/učenci vezana na učenje materinščine – slovenščine. Ni zastonj najpomembnejši predmet (umeščen na prvo mesto v redovalnici, največ ur na urniku …). In kaj je še bolj pomembno od tega? To, da otroke/učence poučujejo učitelji, ki brezpogojno obvladajo slovenski knjižni jezik. In to pri vseh učenih predmetih, ne glede na tematiko. Najbolj dosledno pa seveda pri pouku materinščine. Tukaj se marsikje pojavljajo težave. Predvsem na podeželju in v določenih slovenskih pokrajinah temu posvečajo premalo pozornosti ter otroke poučujejo – tudi v narečnem jeziku. Nič nima proti narečjem, ki so s stališča strokovnjakov s področja poznavanja slovenščine (dr. Zinka Zorko) zelo pomembna. Četudi so izvor maternega jezika narečja oziroma jezik okolja, v katerega se otrok rodi in iz katerega nato odhaja v življenje, je pomembno, da se upoštevajo vse prvine jezika (skladenjske, oblikoslovne, pisne in govorne), ki bodo otroku/učencu odpirale vrata v razumevanje maternega jezika.
Komunikacija in veliko branje sta načina, ki otroku/učencu pomagata »piliti« razumevanje in uporabo slovenščine, zato se v šoli veliko časa posveča ravno temu (bralna značka, domače branje, govorni nastopi, pisne oblike komunikacije). Otrok naj bi čim več bral, saj s tem spoznava različne pojme in jih zna tudi sam pravilno uporabljati.

Veliko slovenskih mladinskih pisateljev (Muck, Sivec, Vidmarjeva, Pregl in mnogi drugi) se trudijo, da na slovenske knjižne police pride vsako leto več novih književnih del, s pomočjo katerih razsvetljujejo mladim nova obzorja in različne poglede na svet skozi prizmo pisane besede, katero mladi lahko nato pravilno ubesedijo. Vedno več je tudi med mladimi izvrstnih piscev, ki se skozi natečaje in druge oblike predstavljajo na tem področju. Torej, izpolnjene imamo vse pogoje, da razumemo, znamo in pravilno uporabljamo slovenski knjižni jezik. Nikar tega ne zavrzimo mi, učitelji, saj nas k temu silijo otroci/učenci sami. Radi in veliko berejo. To je dokaz, da imajo radi materni jezik in ne glede na zahtevnost znanja pri pouku slovenščine, tudi spoštujejo zahteve pri tem predmetu. Če kdo, potem moramo ravno učitelji brezpogojno skrbeti za pravilno uporabo maternega – knjižnega jezika, saj smo v razredu, pred učenci veliko krat prvi in edini zgled. Nikar ne zavrzimo tega.

Zatorej, bodimo strokovni

Ta misel velja predvsem za učitelje, seveda pa tudi ostale strokovnjake, ki se ukvarjajo z otroki/učenci. Tukaj mislim v prvi vrsti vodilne v šolah in vrtcih, ki morajo spodbujati in z lastnim zgledom motivirati ostale pedagoške delavce, da sledijo potrebam po utrjevanju maternega jezika. Vem, da je to tudi poseganje na občutljivo področje kadrovanja in zaposlovanja, kjer se (predvsem na področju zdravstva, bančništva in ostalih (še vedno) državnih institucij) vedno znova zaposluje tudi strokovnjake iz tujine, ki pa ne znajo in ne razumejo slovenskega jezika. Naloga institucij je, da tem kadrom, ki jih potrebujemo, svetuje in pomaga, da čim prej osvojijo osnove zbornega knjižnega jezika in so lahko tako bliže nam, ki jih potrebujemo. Vsekakor pa so pedagoški vodje in učitelji še vedno tisti, ki učijo in vzgajajo naše otroke. Od njih pa se ne more in ne sme zahtevati zgolj visoko strokovno usposobljenost na predmetnem področju, katerega poučujejo, temveč tudi brezhibno strokovno poznavanje maternega jezika in vseh jezikovnih prvin slovenskega knjižnega jezika.

Mag. Bojan Macuh