»Napiši mi diplomo, ti plačam«
»Ne da se mi pisati diplome. Pa nisem edina. Skoraj vsi moji kolegi s faksa pravijo, da se jim zdi to potrata časa in da bodo dali nekomu napisat še to zadnjo stvar, ki jih loči od konca študija. Razmišljam, ali bi se mi to splačalo. Realno, prihranila bi ogromno časa. Pa živcev tudi. In vmes, ko mi pač ne bi bilo treba časa izgubljati z raziskovanjem, iskanjem literature, pisanjem in urejanjem diplomske naloge, bi lahko delala. In zaslužila, seveda.«
Verjamem in vem, da tako razmišlja ogromno študentov in tistih, ki to niso več, a imajo še stare dolgove, in jih od naziva diplomirani inženir ali diplomirana sociologinja loči le ta malo daljša seminarska naloga. Pisanje vzame res veliko časa. Pa ne samo pisanje. Najprej si je potrebno izbrati temo, kar zna biti zahtevna naloga, saj moraš najprej ugotoviti, kaj bi sploh rad pisal v tako pomembnem delu, kot je diploma. Ali morda magistrska naloga. V bistvu je vseeno, kaj je treba napisati, pomembno je le, da vzame veliko časa, ki ga mnogi nimajo. Ali pa si ga zgolj ne vzamejo, kakor se vzame.
Ko že izbereš temo, in misliš, da si naredil veliko, je potrebno napisati dispozicijo, ki zna biti precej bolj zahtevna, kot bi si kdo mislil, saj je treba vanjo vključiti praktično celoten načrt dela, vključno z viri, ki jih imaš namen uporabiti. Že tu se lahko hitro zatakne. Sploh, če imaš takšnega mentorja, ki ti zavrne že dispozicijo in jo moraš trikrat popravljat, pa nikoli ni zadovoljen z njo. In ko končno oddaš dispozicijo, jo morajo na fakulteti odobriti; ko je to za tabo, se ti zdi, da si na konju. V resnici pa se vse skupaj šele začne.
Sama sem pisanje začela zelo optimistično, polna energije in zagona, z veliko dobre volje in upanja. Predvsem pa sem imela v glavi ves čas misel, da bo hitro konec. Minevale so ure, dnevi, večeri. Prenehala sem hoditi na čaj s prijatelji in omejila sem čas za oglede filmov, novih delov priljubljenih serij in branje knjig. Brala sem kot nora. Člankov kar ni hotelo zmanjkati. Ko sem že mislila, da sem na koncu, sem se spomnila, da mi manjka še poglavje o stigmi. In potem sem ugotovila, da sem spregledala dva vira in jih moram še predelat. Ko sem se le prebila čez vso literaturo, je bilo potrebno vse zapiske in izpiske sestaviti v neko celoto, ki bo imela nek pomen. Pri sto dveh virih zna biti to kar zahteven projekt.
In ko sem že mislila, da bo zdaj zdaj zaključeno, sem porabila še dva meseca, da sem napisala empirični del. Najprej sem morala oblikovati vprašalnik za intervju, najti ljudi, ki bodo pripravljeni sodelovati, izvesti intervjuje, napisati transkripte in vse skupaj na koncu tudi analizirati. Po pol leta pisanja sem mentorici oddala prvo verzijo magistrske naloge. In potem sem čakala. In čakala. Po dveh tednih mi je uspelo dočakati obvestilo, da je popravkov zelo malo in naj se oglasim na govorilnih urah. Od tu sem šla proti zagovoru s svetlobno hitrostjo. Od popravka, tehničnega pregleda naloge do tiska in vezave in na koncu oddaje so minili le trije dnevi. V dveh tednih sem že zagovarjala svoj izdelek. Uspešno, seveda.
Zdaj, ko je vse to mimo, se zavedam, da sem ponosna na to, kar sem dosegla. Sama. Brez pomoči. No, če izvzamem pomoč intervjuvancev, brez katerih moje naloge ne bi bilo in mentorice, ki me je usmerjala, ko sem se izgubila med poplavo papirjev in solato člankov. Ponosna sem nase. Danes so mi v veselje vsa leta, ki so šla mimo, medtem ko sem študirala. In vsi meseci, ko sem pisala. Tega mi nihče nikoli ne bo mogel vzeti. To je moje, moj dosežek, moje veselje, moj ponos. To sem jaz. Najdem se v svojem delu. Tako v diplomskem kot magistrskem. Vanju sem vložila sebe.
Ko zdaj gledam nazaj, si niti v sanjah ne morem zamisliti, da bi moje delo napisal nekdo drug. Tako razmišljam iz več razlogov. Prvi je zagotovo ta, da bi se le težko ponašala s tujim izdelkom, z nečim, kar ne bi bilo moje. Z nečim, kar je ustvaril nekdo drug. Drugi je ta, da si ne predstavljam, da bi morala zagovarjati nekaj, česar nisem sama napisala. Sploh ne vem, kako bi to izgledalo. Če bi me kaj vprašali, bi najbrž zmrznila, ker se mi ne bi niti sanjalo, kaj točno je v kakšnem poglavju napisano in na kakšen način, pa tudi če bi zadevo prebrala trikrat. Tretjič, preveč strah bi me bilo, da bi me dobili, da dela nisem napisala sama. Pogreznila bi se v zemljo in tam ostala nadaljnje tri veke, ali pa bi kar umrla od sramu in še česa. Četrti razlog, ki se mi zdi tudi izjemno pomemben, je, da ne moreš biti nek diplomant ali magister ali doktor, če nisi sposoben sam napisati svojega končnega dela. Preprosto ne moreš. Ne bi smel biti. Vsakdo, ki pridobi višjo stopnjo izobrazbe, si jo mora najprej zaslužiti in mora zanjo nekaj narediti – ne zgolj plačati, temveč vanjo vložiti sebe, svoj čas, svoj trud, svoje znanje. Peti razlog je ta, da ti stvar, ki si jo ustvaril sam, ostane za vedno v spominu, ima en poseben prostor v tvojem srcu in umu. In zadnjič, nikoli ne bi bila tako ponosna nase, če stvari ne bi izpeljala sama. Če bi to namesto mene naredil en drug, ne bi nikoli poznala tega posebnega občutka, ko si za svoj trud nagrajen, ko si prislužiš oceno, čestitke, naziv, stopnjo izobrazbe.
Vse to so posebni občutki, unikatni trenutki, ki se ne morejo kosati z ničemer. Seveda obstaja več vrst veselja, sreče, evforije, afektov, ponosa, v to ne dvomim. Ravno tako pa ne dvomim v to, da noben denar in nobena količina denarja ne more plačati vseh teh občutkov. Zato vedno, tudi, če se ti ne da nečesa narediti sam, če ne najdeš dovolj volje, da bi sploh začel, se spomni na to, da je vsak trud poplačan. Da je pogosto samo začeti težko, a po tem, ko prebiješ led, stvari tečejo gladko in se odvijejo do konca, preden se dobro zaveš, kam si prišel in koliko časa je vmes minilo. In zavedaj se, da boš do konca življenja lahko ponosen na tisto nekaj, kar boš dosegel sam – ne glede na to, ali gre za diplomo, magisterij, najboljšo torto, najlepšo sliko, tri kilograme manj na tehtnici ali odprtje lastnega podjetja. Začni, potem bo vse lažje 🙂