Kdaj načrtovati drugega otroka?

To vprašanje sem si nekoč zastavljala tudi sama. A ker nisem našla odgovora, sem se odločila imeti enega za drugim. Zelo globoko v spominu mi je ostalo nekaj primerov mamic, ki so mi ob drugi veseli novici postavile vprašanje: »Si prepričana, da boš to zmogla?« Po pravici povedano, se mi niti sanjalo ni, kje bi sploh lahko bila težava. Sedaj bi sama enako vprašanje postavila mamici, ki bi mi pri dvajset mesecev starem otroku povedala novico o nosečnosti. Dejstva, ki ga zdravniki navajajo, da ni dobro imeti majhne razlike med porodoma, ravno tako nisem jemala resno. Sedaj lahko z vsem prepričanjem trdim, da imajo prav. Priznam, ni lahko. Mamici je v tem primeru izredno dobrodošla pomoč s strani partnerja. Vsekakor pa gre izpostaviti tudi pozitivno dejstvo, da je s časom vse lažje. Kljub naporu mi ni žal za takšno odločitev.

Vse ima tudi svoje pozitivne trenutke. Opažam pa, da ko je prvi otrok star tri leta, je že same odgovornosti za starše precej manj. Ta starost je nekakšna prelomnica za otroka. Ta postane dosti bolj dojemljiv, ubogljiv in samostojen. Menim, da je tri leta star otrok ravno dovolj odrasel za prihod četrtega člana v družino. V nadaljevanju sledijo dejstva, ki jih izpostavljajo moje izkušnje pri dvajsetmesečni razliki med mojima dvema otrokoma.

Dvajsetmesečna razlika med otrokoma pomeni dodatno odgovornost

O teh stvareh sem začela razmišljati šele po drugem porodu. Slišala sem za razne neljube dogodivščine, ki jih je prvi otrok nehote povzročil drugemu. Seveda, vse je možno, saj je starejši otrok še ravno tako majhen in še ne ve, kaj je prav in kaj narobe. Prva aktivnost, ki sem jo izvedla ob prihodu iz porodnišnice, je bila čistka igrač. Vse majcene reči sem izločila, in sicer zaradi varnosti. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi kakšen drobceni predmet nehote pristal v dojenčkovem sapniku. Ravno tako sem odstranila vse velike in težke igrače. Dojenčkova glavica je zelo občutljiva. In v posteljici kjer na začetku le še ležijo, so zelo ranljivi. Starejši otrok je namreč še premajhen, da bi pri svoji igri pazil na mlajšega otroka.

Dvajsetmesečna razlika med otrokoma pomeni dvojno izvajanje določenih nalog

Pri dveh otrocih z majhno razliko v starosti se vse naloge podvojijo. Zbujanje ponoči, oblačenje, obuvanje, uspavanje in menjava pleničk. Oba navadno tudi hkrati zbolita v času viroz. Od samega začetka je morda potrebno oba hraniti in obema umivati roke. Ali pa starejšemu še vsaj malo pomagati. Pri starejšem otroku navadno v tem obdobju pride na površje tudi prva trmoglavost. In tako je jok ravno tako prisoten pri obeh hkrati. Navadno zgleda scenarij nekako tako: Starejši otrok se usede na tla ali cepeta v trgovini, ko mu nečesa ne kupimo. Enako se vede, ko je treba iti z igrišča na popoldanski počitek. Dojenček v vozičku pa joka, ker je lačen, žejen ali zaspan. Morda ima polno pleničko, krče v trebuščku ali pa mu rastejo zobki. Prednost je sicer ta, da starejši otrok že samostojno hodi. Pa vendar je v navalu največje trmoglavosti pogosto enostavneje nesti na rokah tudi njega.

Dvajsetmesečna razlika med otrokoma je napornejša, če prvega otroka ne učimo dovolj samostojnosti

Otroka lahko naredimo ravno toliko samostojnega, kot si vzamemo časa za vztrajanje in kolikor močno si želimo otrokove samostojnosti. Otrok neprestano preizkuša in se upira. Začne rasti njegov ego in posledično močno uveljavlja svojo voljo. Skratka, dlje kot ga bomo sami hranili, oblačili in obuvali, kasneje bo postal samostojen. Ob prihodu drugega otroka lahko spregledamo ta dejstva, ker smo obremenjeni z delom in posledično omejeni s časom. Poleg tega pa nas ovira še obdobje trmoglavosti tega otroka. Lažje je obleči oba otroka, kot enega oblačiti in pri drugem sočasno vztrajati, da to stori sam. Dolgoročno to pelje v izčrpanost mamice. Kajti tu ni le skrb za otroka, ampak je še skrb za gospodinjstvo in kasneje za službene obveznosti. Fizično sicer mati zmore vse, vendar se lahko vseeno kmalu izčrpa. Takrat starši ugotovimo, da smo naredili napako in jo poskušamo pravočasno popraviti. Signal za napako je navadno naše obsojanje otrokove razvajenosti. Otroku očitamo, da bi lahko že marsikaj sam naredil in da je premalo samostojen za svoja leta. Kmalu za tem vendarle ugotovimo, da otrok ni popolnoma nič kriv. Otrok se razvadi ravno v tolikšni meri, kot mu to dopustimo starši. Skratka, prvega otroka je pomembno učiti samostojnosti, če želimo, da nam bo olajšano takrat, ko bo v družino vstopil četrti član. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da preko naravnih sposobnosti otroka vendarle ne moremo. Na primer, pleničk otroka ne moremo odvaditi takrat, ko si to želimo mi. To pride ob svojem času, katerega nam nakaže otrok sam.