Jesenski dan

Ko stopim na ulico, me pozdravi vonj kurilne sezone. Iz dimnikov se dviga umazano bel dim, ki se zvija kot trebušna plesalka, vse dokler se v višavah ne zlije s sivim ozadjem neba. Še malo prej je deževalo in zdi se mi, da sem zagledala tudi prve snežinke. Medtem ko počasi stopam po mokrih pločnikih, se odločim, da prečkam most, ki vodi do starega parka na robu mesta. Ko vstopim med stoletna drevesa, katerih listje še vedno vztrajno spreminja barve, se mi zdi, da sem v nekem vzporednem svetu. Tu se zdi, da čas teče počasneje. Listje, ki je pred dnevi poplesavalo po zraku, je sedaj mokro, prilepljeno na tla in že razpada. Pogreznilo se bo v zemljo in plemenito živelo naprej, ko bo postalo hrana bližnjim drevesom, travi in rožam.

Reka je danes blatno rjave barve in neusmiljeno dere. Travo, listje in veje, ki jih pobira na poti, divje premetava po strugi. Danes niti ptice ne pojejo, iz bližnjega vrtca ni slišati razigranega živžava. Gugalnica na igrišču sameva. Prav tako klopce, ki so mokre, polepljene z vlažnimi listi in nič kaj vabljive, kot v sončnih dneh. Mučna tišina je. Le tu in tam veter otrese veje, da popadajo z njih še zadnje debele kaplje, ki so se še malo zadržale v višavah. Z glasnim pljuskom padejo v lužo ali na razmočena tla. Med sanjarjenjem opazim, da sem prehodila že ves park in sem se znova znašla na ulici.

Mesto se pripravlja na zimo. Vrtne mize in stoli so pospravljeni ali ogrnjeni in pripravljeni na vremenske neprilike, prav tako igrala. Vodomet je izklopljen. Sladoledar se je poslovil do pomladi. Nežne dušice – občutljive rastline, so skrbni vrtnarji prenesli v toplejše prostore, na vrtovih pa sameva zeljna glava, tu in tam kakšna skuštrana solata in šopek peteršilja.

Sprehajalcev danes ne srečam. Le posameznike, ki zaviti v tople plašče hitijo po opravkih. Pozornost mi pritegne temna postava. Med mogočnimi stavbami zagledam možaka, ogrnjenega v težak rjav plašč. Na glavi mu počiva klobuk z zvihranimi krajci. Že dolgo je tega, kar je bil nov. Opazujem, kako nekaj razlaga in vsake toliko zakrili z rokami. Drugi mimoidoči ga imajo najbrž za čudaka, ki se pogovarja sam s sabo, jaz pa razmišljam o njegovem življenju.

Moje razmišljanje zmoti glasen pljusk in otroška pesem. Nasmeh na obraz mi prikliče deklica, ki v pisanih škornjih poskakuje po lužah, ko odhaja iz šole. Zanjo sije sonce, tudi če je nebo sivo in prihaja zima. In tudi meni posije sonce. Dan je lep.