Od knjige do scenarija
Verjetno ena izmed najpopularnejših panog Hollywooda v današnjem času je spreminjanje knjižnih zgodb v scenarije, ki so kasneje preneseni na filmska platna. To seveda ne pomeni, da režiserji tega niso počeli že prej (Schindlerjev seznam, Jurski park), vendar pa se je v zadnjem času to še posebej razpaslo predvsem z mladinsko literaturo. Kdaj točno se je začel razmah, je težko povedati, najboljši približek pa je verjetno uspeh Gospodarja prstanov izpod taktirke režiserja Petra Jacksona in studiev New Line Cinema iz Nove Zelandije.
Do danes smo videli že skoraj vse, od vampirjev (Saga Somrak) do distopičnih pogledov na človeško prihodnost (Igre lakote), s kančkom čarovnije in angelske krvi (Kronike podzemlja: Mesto kosti). Seveda je potrebno omeniti tudi televizijske serije, ki so ravno tako povzete po knjižnih uspešnicah: zgodbe o vampirjih (Vampirski dnevniki, Prava kri), detektivu iz Londona (Sherlock, Sherlock Holmes v New Yorku), in seveda kraljici vseh televizijskih serij, Igri prestolov.
Večina zgodb, ki jih kot bralci prvič srečamo na straneh knjig, je uspešno prenesena na velika (in mala) platna, kakor lahko sodimo po nekaterih zgoraj omenjenih naslovih: Gospodar prstanov je pobral enajst oskarjev na podelitvi leta 2004, medtem ko bodo, npr., Vampirski dnevniki jeseni začeli s svojo šesto sezono, Igra prestolov pa podira rekorde povsod po svetu in ustvarjalci so že podpisali pogodbe za peto in šesto nadaljevanje.
Obstajajo pa tudi knjige, ki niso bile tako zelo uspešne pri prehodu v scenarij in o katerih se je kasneje izgubila vsaka sled.
Filmi o agentu Bournu so bili bolj ali manj uspešni v kinematografih, vendar če kdo vzame v roke knjižno predlogo, po kateri so bili posneti (Robert Ludlum: Bournova identiteta, Bournova premoč, Bournov ultimat), se bo najverjetneje zgrozil nad tem, kar je uspelo ustvariti Hollywoodu. Knjižni oboževalci objokujejo usodo Kronik podzemlja, saj naj bi bil prvi film po splošnih odzivih dramatično drugačen od knjižne predloge. Nekatere zgodbe, ki niso nikoli prišle dlje od prvega dela, izhajajo iz izredno dobrih knjižnih serij, pa vendar so bili filmi neuspeh (Zlati kompas, Eragon); ali pa so se serije začele dobro, potem pa se nekako izpele nekje v sredini (Percy Jackson in Olimpijci).
Kaj je šlo narobe?
Na to vprašanje je težko odgovoriti, predvsem pa je težko najti odgovor, ki bo zadovoljil vse. Najverjetneje pa lahko najdemo rdečo nit v vseh zgoraj omenjenih primerih, tako v uspešnih kot tistih malo manj: problem nastane pri sledenju zgodbi, tako kot je zasnovana v knjigah.
Seveda se kot bralka zavedam, da vsega ni mogoče prenesti na platno, in to je realnost: to je verjetno jasno (skoraj) vsem. Problemi nastanejo, ko režiserji in pisci scenarijev dodajajo svoje lastne ideje v zgodbo, ki tam nimajo kaj iskati, črtajo elemente, ki so pomembni ali pa celo spreminjajo zasnovo, ker »je po njihovo tako boljše«. To me spomni na nauk, ki smo ga na fakulteti na enem prvih predavanj dobili bodoči prevajalci: v kolikor nisi avtor besedila, ga nimaš pravice spreminjati po svoje. Tako npr. drugi film v seriji Percy Jackson in Olimpijci odstrani glavnega zlikovca, ki bi moral po knjižnih predlogah živeti še vsaj pet knjig kasneje, s čimer si ustvarjalci filma sami zaprejo vrata v prihodnost, saj so posegli v samo zgodbo, ki jo je zasnoval avtor. Ali popolnoma spremenijo pomen kakšne naloge in artefakta, ki nastopa v zgodbi (zakaj je Thorin Hrastovščit sploh zbral druščino za pohod na Samotno goro in kakšen pomen ima dejansko Svetinja). Lahko pride celo tako daleč, da morajo oboževalci zbirati denar, da bi drugi del filmske serije lahko ugledal luč sveta, ker je bil prvi takšna polomija (Vampirska akademija).
In rešitev?
Lepo bi bilo, če bi režiserji dodajali v zgodbe manj Hollywooda, in enostavno sledili izvirnikom …
