gospodična Metulj in gospod Zgubljeni

»Ko, si se rodil, so bili vsi srečni in ti si jokal,« pravi prvi del arabskega pregovora. Prešine me, da so ob mojem rojstvu vsem tekle solze. Moji mami, še danes, po devetnajstih letih tečejo solze, ob pogledu name. Hitro preusmerim misli na drugi del pregovora, ki pravi: «Živi tako, da bodo, ko boš umrl, vsi jokali in ti boš srečen.« Ta del pregovora sem želela izpolniti, ko sem pakirala. V prvo torbo sem zložila svojo obleko, v drugo nekaj knjig, tisti dan, ko sem v roke prejela maturitetno spričevalo. Tudi takrat je moja mama jokala. Le, da tokrat od sreče.  Končno je svobodna. In jaz res nisem razumela zakaj, saj ni nikoli spregovorila z menoj o njuni preteklosti.

Zaprem vrata študentske sobe. Po treh mesecih študija sem se zavedla, da tako ne bo šlo naprej. Osem ur strežbe, predavanja čez dan in nekajurni spanec. Tempa enostavno ne bom zdržala. Hlače so na meni obstale le zato, ker sem imela pas… Nekaj se mora spremeniti. Ne morem pustiti študija. Najti moram rešitev. Pred mano je izpitno obdobje, potrebujem spanje, hrano, čas za učenje. V glavi pa ni in ni rešitve. Zgrabim prenosni računalnik. Brskanje po spletnih straneh, me ponese stran od realnosti in črnih morečih misli. Priklikam se do zanimivega naslova, ki me pritegne:

»Kako najti partnerko za druženje?«

»Kar nekaj časa prebiram forume na to temo, pa ni nekih odgovorov. Sem moški, v poznih tridesetih, nekdo, ki je izgubil pravo iskro do življenja, ko sem izgubil njo eno in edino… Torej, spet najti meni podobno žensko, ki bi uživala ob moji pozornosti še enkrat v življenju, je misija nemogoče. Prva je nezamenljiva…

Nimam medijskih socialnih variant in jih tudi nočem, strani za zmenke so polne lažnih profilov, ženske, ki jih privlačim le, ko odprem denarnico – me tudi ne zanimajo. Žensko, krhko navzven, a razmišljujočo, če ravno samo za nekaj skupnih uric… Je upanje, da jo najdem? Spet?

Če ima kdo res dober nasvet, kje jo najdem, potem kar pogumno, prosim. Moralnih nasvetov ne rabim.«

Podpisanemu »Zgubljenemu« je bilo namenjenih kar nekaj odgovorov, ki so vsebovali poštne naslove, tudi telefonsko številko sem zasledila. Ampak zares me je pritegnil slednji odgovor:

»Res ni enostavno, preden se dogovoriš, logično, ženske večinoma iščejo resno vezo s polno denarnico. Portali, temu namenjeni, sama neresnost in plačljive zadeve… Svetujem ti, da se potrudiš. Pravi pristop, malo sreče, pa bo. Tudi sam sem se že skoraj naveličal, ko sem namreč iskal. Dolgo nič, ko pa enkrat naštudiraš kako…. pa lahko postane zelo zanimivo. In skozi tvoje sito lahko prileti, kar iščeš. Zapomni si – brez nič ni nič… Veliko sreče ti želim.«

Zgubljeni mu je podal odgovor:

»Sem kar na tem, da ne bom več iskal. Če je katera pripravljena sprejet moja pričakovanja, ob druženju z mano, sem pripravljen. Želim žensko, ki se ne utaplja v samopomilovanju, ki se zna obnašat v družbi, ki ve kdaj uporabit primeren pribor ob hrani in se ne reži na vsa usta, ko nekdo pove šalo. Presoja o primernosti je izključno moja.»

Pripisan je bil spletni poštni naslov. Zapis je bil narejen pred mesecem dni. Odprem svoj poštni naslov. Kopiram naslov v vrstico prejemnika. V vrstico, ki je bila naslovljena kot zadeva, pa napišem preprosto vprašanje:

» Še iščete?« in moj podpis:  “Metulj”

Brez pomisleka sem kliknila na »pošlji« in zaprla prenosnik. Spravila sem se h knjigam. Naslednje jutro sem preverila pošto na spletu. Presenečena sem prebrala odgovor:

»Seveda. Prosim, pošljite svoj kontakt na pripisano številko. Javim se v najkrajšem možnem času.«

V glavi mi je rojilo milijon stvari. Kaj naj napišem. Kako naj napišem. Zakaj bi sploh pisala nekomu, ki išče le pozornost. Kaj mi je sploh bilo, da sem se javila! Dobro vem, kaj mi je bilo. Hotela sem si dokazati, da je nekomu še veliko huje v iskanju “nečesa”.

Ves dan sem porabila zato, da sem zvečer končno sestavila in poslala sporočilo. A napisala sem le pozdrav.

Odgovoril mi je v minuti. Z eno samo besedo: »Slika« Stopim pred ogledalo v študentski sobi. Mobilnik postavim pred obraz in tako ujamem svoje negotove velike zelene oči. In pošljem. Bo se prestrašil nevsakdanje barve oči, moje koščene pojave?

Odgovor sem pričakovala, če ne kar takoj. No, čakala pa sem ves večer. Zaspala in zjutraj ugotovila, da odgovora pa le ni. Besna nase, ker sem pričakovala nekaj nerealnega, sem se hkrati tolažila z izgovorom, da si po predavanju kupim novo kartico s telefonsko številko. Staro zavržem in vse skupaj pozabim. Zadeve nisem vzela kot napako, pridobila sem neprecenljivo izkušnjo v dokončnem odnosu same sabo.

Oborožena s samozavestjo, res pristopim k menjavi telefonske številke, ko mi se na ekranu izpiše novo sporočilo od gospoda Zgubljenega. Sporočilo je vsebovalo naslov, datum, uro in preprosto vprašanje ali pridem.

Misli so mi skokovito preskočile. Nenaden preobrat navala čustev v meni povzroči, da takoj uredim menjavo v sobotni strežbi. Pregledam vozni red vlakov. Si naredim načrt poti. Imam dva dni časa, da se pripravim. Psihično. In seveda odpišem, če bom res pozvonila na vratih številka sedem.

Na železniški postaji sem obstala v množici ljudi. Pogum, ki sem ga imela ob vstopu na vlak, je izpuhtel ob sestopu. Pomislila sem, da sploh ne vem, če to delam z razumom. Naprej, samo naprej. Izgubiti nimam kaj. Brez težav sem našla naslov in vstopila. Če me spreleti samo preblisk ob pogledu na moškega, ki me je povabil… se obrnem in odidem.

Vrata so se odprla. Stala sem, nepremično. Gledala sem predse v postavo pred mano. Moje zelene oči so raziskovale videno, misli pa obdelovale pregledane podatke. Poskušala sem se spomniti vsega napisanega.

Pred mano je stal moški z žarečimi zelenimi očmi. Ljudje z zelenimi očmi smo redki…me prešine. Njegove poteze obraza so mi bile znane. Z roko mi nakaže naj vstopim, odmakne se in odide v stanovanje. Odidem sem za njim. Odložim plašč in se zazrem v sliko na steni. Moja mama.

Čas je, da izven še očetovo zgodbo in končno zaživim in on da se končno najde.