Aktivna nosečnost. Greh?!

Oh, kako me jezi! Prav zares. Kot da bi bilo to, da sem v nosečnosti aktivna eden izmed največjih grehov, ki jih ženska lahko stori. In to v 39. tednu! Kaj si jaz mislim?! Kar na sprehod grem. Vsak dan. In to s pasjo spremljevalko. Pa kuham, likam in še vedno kaj spečem. Zadnjič sem celo spekla kruh! Pa pometem tla in še vedno počepnem?! Tudi sklonim se še lahko (sicer s posebno tehniko sklanjanja v stilu razkoraka sumo borca)  in kaj poberem s tal … Ja, kaj pa naj, čakam 10. ur, da mož pride iz službe in pobere namesto mene?!

Pa najbrž sem zagrešila še kaj drugega … pa še vem ne, da sem.

Vedno znova sem šokirana (tako kot so šokirani tisti, ki me grajajo), ker očitno po njihovo bi morala že najmanj en mesec samo ležati in početi absolutno ničesar.

Pa dobro! Ljudje, noseča sem, ne na smrt bolna ali invalidna oseba. Res, da sem že precej okorna in moja hoja pogosto spominja na hojo pingvina, da sem počasna in zadihana ob najmanjšem naporu in, da imamo v naši hiši čisto preveč stopnic za moj okus (aja, naj k mojim domnevnim grehom prištejem še hojo po stopnicah), ampak … Veste, počnem tisto in toliko in samo toliko kot lahko in kot zmorem. Nič več in nič manj.

Če sem pred mesecem in pol še dvakrat na dan peljala psa na sprehod za eno uro, se je to sedaj skrajšalo v kratek sprehod po poteh, kjer si upam hoditi, primerno obuta in opremljena, v počasnem tempu. Včasih je najin sprehod dolg kilometer, dva, tri; spet drugič pa narediva le 300 m okoli hiše. Toliko kot lahko in predvsem kolikor mi paše. In ne, pes me pri sprehodu ne ovira. Lepo hodi ob meni in me pravzaprav ne izpusti iz oči. Tako zaščitniška je postala do mene. Saj gre, steče in kaj povoha, ampak že po nekaj sekundah preveri kje sem in pot nadaljujeva skupaj. Si že da duška, ko gre na sprehod z možem. Z mano pač ne. Ker … živali enostavno čutijo in naša psička (čeprav res aktivna in igriva, enostavno ve, ”da nisem za nobeno rabo”) 😉 in se temu primerno tudi obnaša do mene.

In ja, da ne pozabim na greh vseh grehov, še vedno pečem. Včeraj zavitek, predvčerajšnjim pa sem naredila kokosove kroglice. Sedim za mizo in med rokami valjam tisto maso za kroglice pa menda lahko, a kako?! Očitno ne. Ne rečem, če bi se lotila peke potice, piškotov, kjer je potrebno valjanje, … Tudi težke pekače iz pečice mi vzame mož, ampak, ljudje tako ali tako vidijo samo tisto, kar želijo videti.

Ja, tudi likam. Še vedno. Pika. In ja, pri tem stojim. Ojoj in spet očitno grešim nek kodeks, ki ga ne poznam, kajti … domnevno niti tega ne bi smela početi.

In zadnjič, ko sem polila mleko (nerodnost – oh ta nosečniška nerodnost), sem šla s cunjo v rokah na tla, na kolena in počistila.

Kuham, vsak dan, največkrat celo trikrat na dan. Tudi stanovanje sem malo praznično okrasila, v duhu adventa.
No, priznam pa, da že skoraj dva meseca sesa in tla pomiva mož. Tega pa res ne zmorem, saj me posledično boli v rebrih za znoret. In tako ta čas, ko moj pridni mož pospravlja (in to, ko sem že mislila, da nikoli ne bom dočakala dne, ko bo on pospravil stanovanje 🙂 ), jaz v miru sedim na kavču, pijem skodelico čaja (ki sem si ga pripravila sama!), poslušam prijetno muziko, uživam v brcah najine deklice, ki se na glasbo odziva in … verjeli ali ne, vmes me zmanjka, tudi za debelo uro.
Potem pa vstanem in … ja kaj, ven na zrak. Malo pretegnit moje pokajoče in  že malo ”razrahljane” kolke. Zakaj? Ker mi paše! Ker se mi bo zmešalo, če ne bom. Vmes naredim še nekaj počepov (pazim, da sem pri izvedbi seveda čim bolj natančna in jih izvajam pravilno). Zakaj? Ker mi paše, ker imam občutek, da se mi bo še res kaj zataknilo v medenici, če ne bom ”sprostila sklepov”.

Nič ne rečem, če je nosečnost tvegana, ali če se nosečnica ne počuti dobro … Ja normalno, naj počiva. Tudi jaz počivam. Veliko, veliko, veliiiiiiiko več kot sem kdajkoli v življenju. A sem še vedno aktivna v mejah moje zmožnosti. Saj nisem neumna, da bi se gnala v nedogled ali počela stvari, ki jih ne morem.
Samo poslušam se. Sebe in moje dete. In temu primerno sem aktivna.

In kako sem vesela, da sem se danes, 6 dni pred predvidenim datumom poroda zbudila spočita, sicer, kot vsako jutro, z malo razbolenim bokom, na katerem se spala (ooooooo kako komaj čakam čas, ko bom spet lahko spala na trebuhu) in se po tem, ko sem pripravila zajtrk za mojo družino, nahranila mački, prezračila stanovanje, odpravila še na sprehod, ki mi je dobro del, se vmes naužila svežega zraka in nagledala lepot narave, ki jih je ponudilo to jutro. Poleg mene pa je zvesto stopicala moja štirinožna pasja prijateljica.

Tako lepo je biti aktiven. Tudi v nosečnosti! Seveda v sklopu svojih zmožnosti in ne, s tem ni nič narobe. In tako kot jaz ne obsojam nosečnice, ki se v celi njeni nosečnosti odpravi na en sam sprehod, sicer pa jo preživi na kavču (pa ne zaradi zdravstvenih razlogov), prosim, tudi vi mene ne obsojajte, ker sem aktivna. Kajti vse to počnem zato, ker lahko, ker mi paše in ker zmorem. Če ne bi, verjemite – ne bi. Za nič na svetu ne bi želela ogroziti nosečnosti. In če bi, zaradi zdravstvenih razlogov, morala preležati celo nosečnost, bi tudi to sprejela in naredila. A k sreči mi ni treba, zato me, prosim, ne potiskajte v posteljo.

Oh, saj se tudi jaz na trenutke počutim povsem neuporabno in še kako nekoristno. Vse mi leti iz rok, mož pobira stvari za menoj in se mi smeji. Vstajanje iz postelje in kavča je … huuuh, ste kdaj videli želvo, ki leži na hrbtu in se skuša pobrat? No, tako nekako izgleda(m). Med obuvanjem nogavic nesrečno vzdihujem, sopiham in se mučim. In ja, priznam! Že 14 dni mi noge umiva mož, saj enostavno ne dosežem stopal in prstov na nogah. Tudi nohte na nogah mi je moral postriči on. In ob vsem tem, čeprav sva se smejala, mi je šlo skoraj na jok. Da si tudi nohtov ne morem postriči!  Pa vendar. Če ne gre ne gre, priznam, grem in prosim za pomoč.
Pa umazana okna me strašnoooo motijo (ja, del gnezdenja, očitno), pa to in ono bi še rada postorila, pa še tisto, ampak ne gre. Ker vem kaj lahko in česa ne. Pika. Okna bodo do nadaljnjega ostala nepomita. Tudi tam na vrhu omare bo ostal prah. Pa še marsikaj drugega bo ostalo neopravljenega, pa nič zato.

Sprehod, kokosove kroglice za moža, ki jih obožuje, skuhano kosilo in oprano ter zlikano perilo in še kaj, pa bodo tu, vse do dneva D, ko bo čas za odhod v porodnišnico, ko bom(-va) končno spoznala tole najino malo dete. In takrat se bodo stvari spremenile. Saj bo moje dneve in aktivnosti krojila povsem nova oseba. Najina hči.
Do takrat pa … pustite mi, da uživam v aktivni nosečnosti. Ker lahko. In ne glejte me izpod čela, ker nisem ena izmed tistih ”že vsega naveličanih” nosečnic, ki jih poznate. Kajti, jaz,  v 39. tednu, 6 dni pred porodom, še vedno uživam v nosečnosti, kljub temu, da se vsak dan vprašam:”Je danes tisti dan?”. A si hkrati tudi rečem:”Bo, ko bo. Ob svojem času.” in se prepustim toku dneva, ki je pred menoj.