Adventni venček

Hoj, hej, pa bo spet kmalu Božič tu! November je dobesedno odvršal mimo nas, s svojimi dobrimi in slabimi novicami in dogodki, tako šolarjem in študentom kot tudi delavcem, ki gredo v šole in službe pa seveda tudi upokojencem in najmlajšim njihov vsakdanjik že začenjajo pestriti pisano okrašene izložbe, ki nas vabijo, da kupimo darila za svoje najdražje.

Tu in tam se seveda v izložbah in trgovinah, marsikje pa tudi v lokalih, vidi takšen ali drugačen adventni venček – pa naj bo to v tradicionalni obliki zimzelenega kroga s štirimi rdečimi ali zlatimi svečkami z nekaj okraski med zelenjem, ali pa tudi tisti malo bolj moderni – kvadratni, s svečami postavljenimi kar v vrsto, ali pa tudi taki, ko je samo posoda, nekaj živobarvnega peska in štiri sveče tesno druga ob drugi, ki čakajo, da se jih prižge na adventno nedeljo. Vsaka za eno adventno nedeljo, se razume.

Adventni venček je za večino Slovencev del božičnega pričakovanja, ki se vsako leto zvesto ponovi od prve do četrte svečke in doseže vrhunec na božični večer. Šolarji so prejšnji teden iz šol gotovo ponosno prinesli svoje male umetnine, ki  so zdaj razstavljene v kuhinji ali na vhodnih vratih in ovekovečene na fotografijah za naslednje leto in naslednje rodove. Toda kako pa je pravzaprav prišlo do tega, da smo privzeli adventni venec kot neke vrste koledar do Božiča?

Zgodovina adventnega venčka

Zima je poleg poletja praviloma najljubši letni čas otrok – ne samo zaradi počitnic, temveč tudi zaradi zabave na snegu, in seveda, kdo bi lahko pozabil na Miklavža in Božička! Toda v preteklosti, ko še niso poznali teh dveh dobrih mož, je zima pomenila končanje nekega obdobja ter upanje in priprave na novo leto, za katerega so ljudje k starodavnim bogovom in duhovom prosili, da bi bilo dobro in obdarjeno z bogato letino ter da bi bila njihova živina močna in zdrava ter njihove družine in prijatelji živeli dolgo in srečno.

Že takrat so ljudje izvajali posebne obrede, ki naj bi pomagali odganjati zle sile in jim pomagali preživeti trde zime. Ker je pa bila zima takrat najtrši del leta – niso imeli centralne kurjave, živeli so v slabo izoliranih hišah, in marsikdaj niso imeli hrane na dosegu roke, tako kot jo imamo danes. V zimi je tako umiralo največ ljudi, tako starih, ki so bili na koncu življenja, kot tudi ranjenih in otrok ter dojenčkov. Za naše prednike je bil to mračen čas, v katerem ni bilo veliko upanja, čeprav so vedeli, da bo sčasoma prišla pomlad. V tistih časih so se zato zbudile misli, ko so se ljudje spraševali, kam gredo umrli. So z njimi? Se imajo dobro? Ali smrt boli? Marsikateri mit in verovanje je zato zimo postavilo za čas, ko so vladali duhovi podzemlja ali zle sile, in ljudje so rabili nekaj ali nekoga, ki bi jim to temo pregnal in jim podaril upanje. Za stare Slovane je veljalo, da je zima bila čas Morane, boginje smrti, teme in zime. Besede kot so ‘morati’, ‘moriti’, ‘odmoriti’, ‘mora’, ‘smrt’ imajo isti besedni koren kot ‘Morana’ – staroindoevropski ‘mer’ – in so tako še dandanes del jezikoslovne in kulturne dediščine, ki smo jo podedovali od naših prednikov.

Sčasoma pa se je na takratno staroslovansko ozemlje in tudi drugod razširilo krščanstvo, pa naj je bilo to zlepa, v obliki misijonarjev, ki so oznanjali božjo besedo, ali zgrda, v obliki krščanskih vojakov, ki so se bojevali z staroselci. Prvi misijonarji, ki so uporabljali samo božjo besedo, so hitro doumeli, da ljudi ne bodo prepričali, naj sprejmejo krščanstvo, če se ne bodo tudi sami prilagodili lokalnim običajem in navadam, predvsem praznikom. Eden izmed največjih takratnih praznikov je bilo čaščenje zimskega solsticija, torej dneva, ko se dan začne ponovno daljšati. Če so torej hoteli, da bodo staroselci praznovali Jezusovo rojstvo, so morali to ‘rojstvo’ umestiti na dan, ko so staroselci praznovali Peruna ali katerega od drugih bogov svetlobe in upanja. Čeprav je bil Jezus tako po ‘pravem’ koledarju rojen šele nekje na začetku januarja, so prvi misijonarji zvito prestavili njegovo rojstvo na 25. december. Dandanes ‘pravi’ Jezusov rojstni dan praznujejo predvsem pravoslavci, to pa zaradi uporabe julijanskega koledarja, ki potisne ‘njihov’ Božič na 7. januar.

Staroverci so že takrat krasili svoje domove z različnimi okrasji iz zimzelenih rastlin, prvi adventni venček, kot ga poznamo danes, pa je ‘uradno’ naredil evangeličanski pastor Johann Hinrich Wichern. Leta 1839 je dobri pastor prišel na misel, kako vzpodbuditi otroke iz revnih hamburških četrti k prihajanju k bogoslužju. Na staro leseno kolo je pritrdil 19 majhnih rdečih sveč in 4 velike bele. Tako je vsak dan z otroci prižgal eno malo rdečo, ob nedeljah pa eno veliko svečo, in tako skupaj z njimi odšteval dneve do božiča.

Skozi čas je tradicionalni leseni adventni venec dobil bolj zimzeleno podobo, ko so ga ljudje začeli izdelovati iz vrbovega šibja in zelenih smrekovih vej, vendar samo s štirimi svečami. Katoličani s(m)o bili sprva nezaupljivi do te novotarije, vendar so jo sčasoma vendarle sprejeli, in tako dopustili vencu dostop najprej v bogoslužne prostore in kasneje v družine v njihove skupne prostore. Ponavadi je bila to izba, dandanes pa je to kuhinja ki botruje tudi kot jedilnica, lahko pa je tudi kar dnevna soba.

Po obstoječih dokumentih je bila izdelava adventnih vencev v Sloveniji uvedena šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat poznamo ‘klasični’ adventni venec, ki je bil grajen iz smrekovih, jelkinih ali borovih vej, odvisno od tega pač, kar je bilo pri roki.

Klasični adventni venček – izdelava

Ker je moja soimenjakinja že opisala izdelavo bolj modernejših adventnih venčkov, se bom tukaj pomudila, da predstavim izdelavo ‘klasičnega’ adventnega venca, kot ga delajo v naši vasi. Torej ene bodeče, pikajoče zverinice ki pa na koncu vseeno izgleda fantastično, tako da bolečine iz popikanih prstov kar izginejo. (Dobro no, pri meni so izginile naslednje jutro.)

Najprej, materiali.

Za tiste, ki živite na podeželju, ste v tem smislu srečkoti, ker vam je material na dosegu roke, samo dvigniti se je treba z vaših zadnjih plati in pogumno odkorakati na prosto, opremljeni s košaro, vrtnimi škarjami in poznavanjem kotičkov, kjer tak ‘material’ raste.

Sama sem se ven odpravila enega sobotnega jutra, in uspela’upleniti’ dovolj zelenja za en ličen venček. Kot vidite na sliki, sem prinesla domov vrbove šibe, ter vejevje različnih dreves – od smreke do jelke ter lesnike vključno z vejicami na katerih visijo  razni plodovi (lesnika,  bodika in vrtnica).

Slika 1: Material za adventni venček

Nato je prišel prvi težji del izdelave adventnega venca – izdelava ogrodja. V starih časih so morda ogrodje res bile samo prepletene smrekove veje, vendar človeška bitja znamo stvari zakomplicirati, in tako sem že kot majhna punčka gledala, kako je mama delala ogrodje iz vrbovih šib. Problem pri vrbovih šibah pa je, da so na enem koncu bolj debele kot na drugem. V preteklosti sem zato skušala izbirati veje, ki so bile enakomerno debele, vendar glej ga zlomka – potem se niso dale upogniti v lep krog, temveč v neke vrste pokvečeno elipso ali, o groza, solzo!

Tokrat sem zato ubrala drugačno pot – vzela sem šibo (1,5 metra dolgo, mogoče tudi več), in naredila zanko, na katero sem potem ‘napletala’ ostale šibe. In tako je nastalo kar lepo ogrodje v obliki kroga. Velikost ogrodja takega venčka je bila tako približno enaka enemu jušnemu krožniku. (Če hočete manjši premer, potem uporabite tanjše veje, ki se bodo zlahka  dale upogniti v želeni premer.)

Slika 2: Ogrodje adventnega venčka

Vendar preden sem se lahko šla ‘pikarijo’ z zimzelenim delom venčka, je bilo potrebno poskrbeti za učvrstitev ogrodja. Za to je bila dovolj ena čisto navadna vrvica, ki sem jo omotala v smeri zvijanja venca. Razlog za to je, da pri taki izdelavi vejice lepše sledijo, če gredo v smeri venca, pa tudi vrbove ‘brazde’ se lahko uporabijo za pričvrstitev vejic in posledično pokritje ogrodja z zelenjem. Cilj pri klasični izdelavi venca je, da se ogrodje ne vidi iz zelenja, ker mora izgledati, da takega ogrodja sploh ni, in je torej adventni venček narejen samo iz zimzelenih vej.

Slika 3: ‘Povito’ ogrodje adventnega venčka

In zdaj je prišel na vrsto zabavni del. Niti ne tako zabaven, temveč bolj pikajoče vrste. Zatikanje vejic med vrvico in ogrodje, včasih tudi med ogrodje. Ker sem želela košat venček, sem nabirala predvsem konce smrekovih vejic, ter tu in tam oddala vmes jelko ali grozdičevje za popestritev. Tukaj je slika venčka z dokončano eno četrtino. Za vse radovedne, ki jih muči firbec, kje je pri tem ‘pikarija’ naj povem, da sem uporabila tudi bodiko. (Au!) In še en dobronameren nasvet – zataknite bodiko šele čisto na koncu, ker si boste tako prihranili marsikateri boleči prst.

Slika 4: Končana ena četrtina adventnega venčka. Jupi!

Takole. Voila, končni izdelek. Uporabljeni material – vrvica, smrečka, jelka, bodika, vrba, lesnika, plodovi vrtnice, za modre sadeže ne vem, kaj so. Potreben čas izdelave je bil tri ure, in tukaj je všteta samo izdelava venčka, ne pa tudi iskanje materiala.

Slika 5: ‘Bodeča zverinica’/adventni venček na koncu

‘Zaključek’ adventnega venčka

Adventni venček ima bogato zgodovino, vendar njegov pomen skozi čas vseeno ostaja enak – ponazarja gibanje letnih časov, ta večni cikel, ki je večno enak in večno drugačen. Daje upanje, da ko se konča eno obdobje, se bo začelo drugo, da bo z odmiranjem teme ponovno vzšla luč, ki bo s sabo prinesla toploto in življenje. Ne glede na to, kako je narejen, na tradicionalen ali moderen način, pa vam želim, da se pri njegovi izdelavi zabavate in povabite v krog miru, upanja in veselja tudi vaše najdražje ter tako preživite skupaj dragocene trenutke s smehom, veseljem, ljubeznijo in radostjo. To pa je tudi pravi namen izdelave adventnega venčka. 😀

 

Malo za šalo: Adventni venček za moške  – navodila za izdelavo niso potrebna

 

Vir:[ hugelol.com, b.d. ]