Žitkovske boginje
Žitkovske boginje
Kjer bog pozabi na človeka
Žitkovske boginje so drugi roman Kateřine Tučkove, umetnostne zgodovinarke, ki je pisanje pričujočega dela zasnovala kot veliki projekt, v katerega ni vpletla samo vedno aktualnejše tematike duhovne ženskosti. Žitkovske boginje niso newageovska pravljica o dobrih in hudobnih čarovnicah, so delo znanstveno angažirane avtorice, ki fikcijo prepleta s posnetkom določene družbene realnosti.
Avtorico sta navdihnili arhivska in muzejska zapuščina (recimo: Arhiv državne varnosti v Pragi, Državni arhiv okraja Uherské Hradiště, Valaški muzej na prostem, Državni arhiv v Poznanju, Slovaški narodni arhiv v Bratislavi …), ki ju je senzibilno vkomponirala v roman neštetih literarnih nians. Tučková se med drugim dotika skrivnostnega arhivskega gradiva, ki je vzniknilo iz zbirateljske drže Heinricha Himmlerja in se je imenovalo »H-Sonderkommando« (H kot die Hexe – čarovnica). Himmler je preganjalce čarovnic – cerkev – videl kot izganjalce starogermanskih korenin.
Fiktivni arhivski dokumenti – čeprav navdahnjeni z resničnimi dokumenti – v roman vstopajo fragmentarno in omogočajo pristnejšo bralsko izkušnjo. Postanite del zgodbe, to so počeli že mnogi pred vami, je slišati sprva nevsiljiv avtoričin glas, ki ob koncu romana zapusti avtorsko prizorišče in vstopi v zgodbo, ne da bi bilo treba pojasniti romaneskne okoliščine ali, če parafraziramo Calvina, eksplicitno povedati: pravkar ste prebrali roman Katerine Tučkove Žitkovske boginje.
Žitkova na Češkem po marsičem spominja na kateri koli drugi od boga pozabljeni zaselek: mistika se pojavlja tam, kjer bog pozabi na človeka, človek pa na boga nikoli. V najboljšem primeru tamkaj ljudje radi pogledajo pregloboko v kozarec domačega žganja ter se, v najslabšem primeru, pretepajo ali pomorijo med seboj. Pokrajina je posuta z zdravilnimi zelmi ter naphana z védenji in močmi posebnih žensk – žitkovskih boginj. A oblast in družbeni standardi t. i. boginje vidijo kot nazadnjaške, malce čudne, če ne že nore. Vsaj na prvi pogled se zdi, da se nekaj podobnega zgodi Dorini, protagonistkini teti Surmeni. Na začetku sedemdesetih jo zaprejo v psihiatrično ustanovo, a družbeno nepomembna Surmena in njena majhna zgodba skrivata nekaj veliko večjega. Ne bosta zgolj nadgradili Dorinega znanstveno-etnografskega zanimanja, kateremu se poklicno posveča, temveč jo bosta seznanili z ozadjem družinskih skrivnosti, ki se neprenehoma prepletajo z boginjami in magijo. To bo čas, ko bo Dora pripravljena na razkritje svoje prave identitete. A v roman bo poslednje in poglavitne vrzeli vtkal, ne toliko naturalističen kot nekolikanj magičen vzorec družinske anamneze, ki ni nič drugega kot občutek ponavljajočega življenja, pred katerim se sicer beži, vendar se mu ne da ubežati.
(Kateřina Tučková: Žitkovske Boginje. Prevedla Anjuša Belehar. Založba Sanje: Ljubljana, 2015.)
