Zakon o tujcih se znova spreminja: kaj država predlaga in zakaj je rok za pripombe tako kratek

Slovenija je 20. avgusta dobila nov predlog sprememb Zakona o tujcih, označen kot ZTuj-2J. Če bi sodili samo po naslovu dokumenta, bi ga bilo mogoče hitro odložiti v predal z oznako »še ena novela«. Toda pri zakonih, ki urejajo vstop, prebivanje in položaj tujcev, je podrobnost pomembna že zato, ker se na istem mestu srečajo trg dela, upravni postopki, varnost, migracijska politika in človekove pravice.

Tokrat je zanimiv že postopek. Predlog je bil 20. avgusta 2026 na portalu eDemokracija objavljen v fazi »v medresorsko usklajevanje in na SVZ«, javnost pa lahko komentar odda do 26. avgusta. To pomeni manj kot teden dni med objavo in navedenim rokom za pripombe. Pri zakonu s politično občutljivim področjem je zato prvo vprašanje skoraj bolj procesno kot ideološko: koliko resne javne razprave je mogoče stlačiti v nekaj avgustovskih dni?

Najprej bistveno: to še ni nov veljavni zakon

Pri zakonodajnih novicah se pogosto zgodi preskok, ki ga politika včasih celo rada izkoristi: predlog postane v naslovih skoraj enako kot sprejeta sprememba. Ni.

Uradna stran eDemokracije ZTuj-2J trenutno označuje kot predlog, ki je v medresorskem usklajevanju in poslan Službi Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. To je faza priprave, ne konec zakonodajnega postopka. Na isti strani je v časovnici kot skrajni datum sprejema navedeno četrto četrtletje 2026, enako tudi za začetek veljavnosti.

Zato danes ni korektno pisati, da so se pravila za tujce že spremenila. Korektno je reči, da država pripravlja novo spremembo in da je dokument odprt za pripombe do 26. avgusta.

Ta razlika ni birokratska malenkost. Predlog se lahko med usklajevanjem spremeni, vlada ga lahko dopolni, zakonodajni postopek pa lahko prinese dodatne spremembe. Kdor danes iz osnutka dela dokončno pravilo, prehiteva postopek.

Zakaj je Zakon o tujcih politično pomembnejši, kot kaže njegovo ime

Zakon o tujcih ni samo tehnični seznam obrazcev, dovoljenj in rokov. V praksi je del širše državne politike do priseljevanja. Dotika se ljudi, ki želijo v Sloveniji prebivati, delati, študirati ali se pridružiti družinskim članom, hkrati pa določa postopke, s katerimi država preverja pogoje za njihov prihod in bivanje.

Zato ima skoraj vsaka večja sprememba tega področja vsaj dve politični razlagi.

Prva poudarja učinkovitost države: postopki morajo biti dovolj jasni in hitri, da upravne enote, policija, delodajalci in posamezniki vedo, kaj morajo storiti. Slovenija ima gospodarstvo, ki v številnih dejavnostih potrebuje tujo delovno silo, zato dolgotrajni ali nejasni postopki niso samo težava prosilcev, ampak tudi delodajalcev in javne uprave.

Druga poudarja nadzor in varovalke: hitrejši postopek sam po sebi še ni boljši postopek, če zaradi hitrosti postanejo pravila manj pregledna ali če je posamezniku težje učinkovito uveljavljati njegove pravice.

Resna migracijska politika mora zdržati obe vprašanji hkrati. Država mora biti sposobna odločati. In odločati mora po pravilih, ki so razumljiva, preverljiva in pravno vzdržna.

Šest dni za komentar je politično vprašanje samo po sebi

Na eDemokraciji je pri aktualnem predlogu navedeno, da je komentar mogoče oddati do 26. avgusta. Ker je objava datirana z 20. avgustom, je okno za odziv zelo kratko.

To samo po sebi še ne dokazuje, da je postopek nezakonit ali da želi ministrstvo kogarkoli izključiti iz razprave. Za tak sklep bi potrebovali precej več podatkov o pravni podlagi, predhodnih usklajevanjih in razlogih za konkreten rok.

Je pa legitimno vprašanje kakovosti priprave predpisov.

Nevladne organizacije, občine, delodajalska združenja, sindikati, pravniki in drugi zainteresirani ne komentirajo zakona tako, da ga preberejo med kavo in kosilom ter ob treh pošljejo emoji s palcem navzgor. Če želimo vsebinske pripombe, je treba besedilo primerjati z veljavnim zakonom, oceniti posledice posameznih členov in preveriti, ali sprememba rešuje težavo ali jo samo prestavlja drugam.

Še posebej zanimiv je termin: druga polovica avgusta je čas dopustov, parlamentarne politike je manj na naslovnicah, pozornost javnosti pa je praviloma razpršena. Kratek rok v takem obdobju zato upravičeno kliče po pojasnilu predlagatelja, zakaj je potreben prav tak tempo.

Hiter zakon ni nujno slab zakon, toda hitrost ni argument

V Sloveniji imamo radi dve skrajnosti. Ko postopki trajajo predolgo, govorimo o birokratski paralizi. Ko gredo hitro, govorimo o valjarju. Oboje je lahko res in oboje je lahko tudi poceni politična etiketa.

Pravo merilo bi moralo biti bolj dolgočasno, a precej uporabnejše: ali je problem jasno opredeljen, ali predlagana rešitev problem dejansko rešuje, ali so posledice ocenjene in ali so imeli prizadeti dovolj možnosti opozoriti na napake.

Pri Zakonu o tujcih je to še posebej pomembno, ker se administrativna odločitev hitro spremeni v zelo konkreten življenjski položaj. Za podjetje lahko pomeni, ali bo pravočasno dobilo delavca. Za posameznika lahko pomeni, ali bo lahko zakonito prebival v državi. Za upravo pomeni dodatne postopke, informacijske rešitve in delo uradnikov. Za politiko pa je področje migracij že samo po sebi magnet za poenostavljanje.

Prav zato bi bilo koristno, da razprava o ZTuj-2J ne zdrsne v običajen dvoboj »odprte proti zaprti Sloveniji«. Večina konkretnih zakonodajnih vprašanj je precej manj teatralnih: kateri dokument je potreben, kdo ga preverja, v kakšnem roku, kakšna je pravica do pravnega sredstva in kako se preprečujejo zlorabe.

Kaj bi morala javnost spremljati v naslednjih korakih

Prvo je, ali bo predlog po medresorskem usklajevanju vsebinsko spremenjen. Primerjava različic dokumenta pogosto pove več kot politične izjave, saj pokaže, katere pripombe so bile sprejete in katere zavrnjene.

Drugo je obrazložitev ministrstva. Pri vsaki pomembnejši spremembi bi moralo biti jasno, kateri konkreten problem rešuje. Če je razlog preobremenjenost postopkov, naj bodo vidni podatki o obsegu in zamudah. Če gre za usklajevanje z evropskimi pravili, mora biti razvidno, katera obveznost to zahteva. Če gre za varnostne razloge, morajo biti ukrepi sorazmerni s problemom, ki ga država opisuje.

Tretje so odzivi tistih, ki zakon uporabljajo. Pri migracijski zakonodaji imajo pogosto zelo praktične pripombe upravne enote, podjetja, pravniki, organizacije za pomoč tujcem in lokalne skupnosti. Njihovi interesi niso vedno enaki, ravno zato pa je javna razprava koristna.

Četrto je parlamentarno nadaljevanje. Šele ko bo besedilo prišlo skozi nadaljnje postopke, bo mogoče resneje oceniti politično razmerje sil in končno obliko rešitve.

Migracijska politika potrebuje manj sloganov in več dobrih členov

Pri tujcih je politično najlažje govoriti v velikih besedah. Ena stran opozarja na varnost, druga na človekove pravice, gospodarstvo na pomanjkanje delavcev, uprava na postopke. Vse štiri teme so legitimne. Problem nastane, ko ena od njih postane izgovor, da drugih ni treba obravnavati.

Dober zakon mora narediti precej manj spektakularno stvar: različne interese pretvoriti v pravila, ki v resničnem življenju delujejo.

ZTuj-2J je trenutno še predlog. Prav zato je zdaj pravi trenutek za vprašanja, ne za razglasitev zmagovalcev. Najprej bi bilo dobro dobiti jasen odgovor, zakaj je za komentar predvideno tako kratko obdobje in katere težave želi novela rešiti drugače kot doslej. Nato bo mogoče presojati posamezne rešitve in ne zgolj političnih namenov, ki jih bo vsak tabor tako ali tako z veseljem pripisal drugemu.

Do 26. avgusta je možnost za pripombe formalno odprta. Če naj eDemokracija pomeni več kot spletno odlagališče dokumentov, pa je pomembno tudi, kaj se s temi pripombami zgodi po izteku roka. Tam se začne precej bolj zanimiv del zgodbe.