Zakaj me motijo ljudje, ki hodijo počasi?

Avatar

B.P.

Sem študentka magistrskega študija ekonomije. Kljub temu, da sem na študijskem področju osredotočena na finance in delam v računovodstvu, v mojem življenju ne obstajajo samo številke. Obožujem fotografijo, poezijo in pisanje v vseh mogočih oblikah. Dodatno pa se izobražujem tudi na področju spletnega marketinga (Google AdWords). V mojih prispevkih boste zato našli vsega po malo, predvsem pa dosti mene. Verjamem v moč besed. Rada pišem pa ni važno o čem. Rada fotografiram pa ni važno kaj. Rada živim. Verjamem v boljši jutri. Verjamem, da si ga s skupnimi močmi lahko priborimo. Kontakt: bpraznik@gmail.com + blog v začetnih korakih: http://nopointjustjoy.wordpress.com/

8 komentarjev

  1. Avatar alen pravi:

    Meni osebno ob takem tempu paše, da ga po končanem delovnem dnevu malo umirim (če imam le možnost).

    Kakor mi ne paše, da me kdo z velikim zanosom pokliče in mi v minuti hoče povedati 1000 besed, mi ne paše tudi, da sem še naprej del tega tempa, ki se mu tako mudi – si mislim: to je moj moment, moj prosti čas, koristil pa ga bom v takem tempu kot mi paše, tudi če svet hoče prehiteti samega sebe;)

  2. Avatar B.P. pravi:

    🙂 Kot omenjeno, je bilo vse skupaj napisano v susu..in ko zdajle berem..morda izpade malce harsh, nestrpno ali neucakano :). Ni bilo mišljeno nič slabega. Ampak v vcerajsnjem mrzlem in meglenem dnevu se mi je res mudilo domov pod toplo odejo :). Prosim za razumevanje 😉

  3. Avatar alen pravi:

    Ni bilo mišljeno nič slabega, to mi je jasno;) Jasno je tudi, da smo vsi kdaj malo nestrpni, neučakani in pod vplivom okoliščin tudi interpretiramo stvari drugače. V končni fazi se nas prav nič ne tiče okolica (mogoče v redkih primerih), tisto kar pa se nas hoče tikat pa bo po mojem mnenju naša stvar/problem.

    Ker imam ravno priložnost in ker sem tudi sam precej krvav pod kožo, še spišem kaj mene recimo zelo moti:)
    Na ulicah me vsekakor najbolj zmoti to, da nekdo stoji/je mimo idoči in gre sred pločnika, te zavestno gleda in se noče premakniti za milimeter ..čaka oz. pričakuje, da se mu celo dve osebi umakneta.
    Takšne primere ponavadi vidiš pri ”wanna be playerih” ali pri starejših gospeh, katere so že dale dovolj skozi in se jim bodo iz spoštovanja ja vsi umaknili. Razumem prilagajanje in popuščanje iz obeh strani niti malo pa ne razumem kako si kdo drzne misliti, da si tisti trenutek lasti določen prostor ali z ”zasedanjem” le-tega celo izziva. Izhajam pač iz tega, da so javna mesta namenjena vsem, prav tako pa verjamem, da nišče ni več od drugega oz. toliko več, da bi se mu drugi na skupnih prostorih moral prilagajati bolj kot druga oseba njemu (ta logika mi niti malo ni jasna). Pri vsem tem z veseljem pozdravim kakšno starejšo gospo in ji mogoče polepšam dan, se zahvalim komu, ki se mi umakne na cesti, prav tako pa se tudi meni zdi lepo, če se mi kdo zahvali, če mu odstopim prostor – jasno:)
    Iz vidika pravice in drznosti tudi niti malo ne prenesem znašanje ene osebe na drugo oz. celo znašanje nekoga na nepoznanega mimoidočega. Takšna mera drznosti in nespoštovanja do soljudi na skupnem prostoru, mestu in planetu me pogreje do kocna in tudi do reakcije.
    Drznost in jemanje pravice sočloveku je globalnih razsežnosti, začne pa se seveda s tem, ko ena določena oseba jemlje pravice (tudi pravice do življenja) milijonom brez ozira na kar koli ….

  4. Avatar B.P. pravi:

    Se popolnoma strinjam.. 🙂 Zgoraj napisano pa si zasluži že lasten prispevek 😉

  5. Avatar VeSna pravi:

    😀 B.P: še več takšnih … “v šusu” 😉

  6. Avatar Tancha pravi:

    B.P. in Alen, z obema se popolnoma strinjam.
    Drugače pa tudi mene zelo moti, da veliko mladih hodi kot, da so brez cilja, kot bi živeli v nekem drugem svetu kot ostali okrog njih. Tudi sama večino opravkov opravim peš, če se le da. Predvsem po centru Ljubjlane. Če se mi mudi na faks/avtobus, potem hitim. Če pa imam čas, se počasi sprehodim in uživam v hoji. Ampak imam cilj in sem prisebna, da se drugim umikam oz. hkrati dojemam okolico (tudi, če imam misli drugje).
    Naj še dodam, da sem zadnjič doživela prijeten šok. Po neki gledališki predstavi se mi je mudilo na avtobus. Bil je večer in snežilo je. Pred mano sta hodila dva najstnika (fant in dekle), ki sta tudi šla iz predstave. Seveda debata o predstavi in zasedla sta cel pločnik. Jaz niti pomislila nisem, da bi jima rekla, da naj se umakneta, ker se mi je zdelo enostavneje, da ju obhodim. Seveda sem zato morala stopit v blato, ki se mi je kar ugreznilo. Ampak v trenutku, ko sem ju začela prehitevati in še nisem stopila v blato, je fant rekel punci: “Umakni se, da ne bo gospodična hodila po blatu zaradi naju.” Sicer sem prehitro stopila v blato, ampak bilo mi je pa všeč, da sta odreagirala takoj, ko sta me opazila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.