Zakaj me motijo ljudje, ki hodijo počasi?
Ker nisem kot večina, ki tudi 50 metrov ne gre peš, saj imajo vendar avtomobile in so za to včlanjeni v fitnes, veliko hodim. Ali svet spoznavam korak po korak, če ste bolj umetniško orientirani. Zato čedalje bolj opažam, kako zelo me motijo ljudje, ki hodijo počasi. Rečeno bolje, prepočasi za moj okus. Saj veste, hodijo v stilu Danijeline zimzelene: “Živi, živi, živi se … nije lako mora se …”.
Na koga ciljam?
Ne govorim o starejših ali bolnih. Prav tako ne govorim o sveže zaljubljenih parčkih, ki jim vsaka skupna minuta veliko pomeni in jim tako pot domov očitno ponuja edino priložnost za intimo. To each it’s own. Govorim o mladih, na videz vitalnih ljudeh, ki se premikajo kot megla na dan z nizko oblačnostjo. Kot da je že nimamo dovolj v najlepšem mestu na svetu. Če se le da, pa za sabo vlečejo še kovček, torbo ali pa skiro. Saj skiro je vendar narejen za vleko, kajne?
Dajte vendar malo življenja od sebe …
In ko tako hodim v službo, na fakulteto ali pa v trgovino, jih opazujem. Moraš jih namreč imeti pod nadzorom, saj po navadi namreč niso ravno pozorni na dogajanje v njihovi okolici. Ali so nekje v svojem svetu, opazujejo tla pod sabo, ki se “premikajo” zelo počasi, če lahko pripomnim, ali pa jih zabava telefon. Tako je tudi “prehitevanje” praktično nemogoče, razen če jih glasno prosiš za umik s prirojeno trobljo, drugače poznano tudi kot glasilke. Saj poznate tisti izraz: “Sam mal …”, ki bi ga sama najraje spremenila v “Sam mal hitrej stopte …”.
Zakaj hodijo počasi?
Zakaj torej hodijo počasi? Glede na mojo, ne ravno strokovno presojo, niso turisti, niso izgubljeni, vsekakor pa se tudi ne sprehajajo po Taj Mahalu, kajne? Hodijo mimo ljubljanskih večnih gradbišč ali, bolje rečeno, ograjenih lukenj v tleh in delajo vse razen tega, da bi se kam premaknili. Ali se jim nikamor ne mudi? Potem jim zavidam. Ali ne želijo biti nikjer drugje? Potem se mi smilijo. Ali jim je neumorno všeč lokacija, kjer se nahajajo? Potem pa se za božjo voljo usedite in uživajte v mirovanju.
Smisel prispevka pa je …?
Uf, tale je pa bil napisan “v šusu”, med potovanjem domov na troli številka 13. Saj veste, kako je, ko imate polno glavo vsega in včasih paše vse skupaj nekam odložiti? To sem jaz storila z razglabljanjem, ki ste ga prebrali zgoraj. Ampak v vsakem primeru nikomur ne bi škodilo, če v svoj korak doda malce poskoka, kajne?
Meni osebno ob takem tempu paše, da ga po končanem delovnem dnevu malo umirim (če imam le možnost).
Kakor mi ne paše, da me kdo z velikim zanosom pokliče in mi v minuti hoče povedati 1000 besed, mi ne paše tudi, da sem še naprej del tega tempa, ki se mu tako mudi – si mislim: to je moj moment, moj prosti čas, koristil pa ga bom v takem tempu kot mi paše, tudi če svet hoče prehiteti samega sebe;)
🙂 Kot omenjeno, je bilo vse skupaj napisano v susu..in ko zdajle berem..morda izpade malce harsh, nestrpno ali neucakano :). Ni bilo mišljeno nič slabega. Ampak v vcerajsnjem mrzlem in meglenem dnevu se mi je res mudilo domov pod toplo odejo :). Prosim za razumevanje 😉
Ni bilo mišljeno nič slabega, to mi je jasno;) Jasno je tudi, da smo vsi kdaj malo nestrpni, neučakani in pod vplivom okoliščin tudi interpretiramo stvari drugače. V končni fazi se nas prav nič ne tiče okolica (mogoče v redkih primerih), tisto kar pa se nas hoče tikat pa bo po mojem mnenju naša stvar/problem.
Ker imam ravno priložnost in ker sem tudi sam precej krvav pod kožo, še spišem kaj mene recimo zelo moti:)
Na ulicah me vsekakor najbolj zmoti to, da nekdo stoji/je mimo idoči in gre sred pločnika, te zavestno gleda in se noče premakniti za milimeter ..čaka oz. pričakuje, da se mu celo dve osebi umakneta.
Takšne primere ponavadi vidiš pri ”wanna be playerih” ali pri starejših gospeh, katere so že dale dovolj skozi in se jim bodo iz spoštovanja ja vsi umaknili. Razumem prilagajanje in popuščanje iz obeh strani niti malo pa ne razumem kako si kdo drzne misliti, da si tisti trenutek lasti določen prostor ali z ”zasedanjem” le-tega celo izziva. Izhajam pač iz tega, da so javna mesta namenjena vsem, prav tako pa verjamem, da nišče ni več od drugega oz. toliko več, da bi se mu drugi na skupnih prostorih moral prilagajati bolj kot druga oseba njemu (ta logika mi niti malo ni jasna). Pri vsem tem z veseljem pozdravim kakšno starejšo gospo in ji mogoče polepšam dan, se zahvalim komu, ki se mi umakne na cesti, prav tako pa se tudi meni zdi lepo, če se mi kdo zahvali, če mu odstopim prostor – jasno:)
Iz vidika pravice in drznosti tudi niti malo ne prenesem znašanje ene osebe na drugo oz. celo znašanje nekoga na nepoznanega mimoidočega. Takšna mera drznosti in nespoštovanja do soljudi na skupnem prostoru, mestu in planetu me pogreje do kocna in tudi do reakcije.
Drznost in jemanje pravice sočloveku je globalnih razsežnosti, začne pa se seveda s tem, ko ena določena oseba jemlje pravice (tudi pravice do življenja) milijonom brez ozira na kar koli ….
Se popolnoma strinjam.. 🙂 Zgoraj napisano pa si zasluži že lasten prispevek 😉
😀 B.P: še več takšnih … “v šusu” 😉
Z veseljem 😉 Me veseli, da ti je všeč :D..Jeeej 🙂
B.P. in Alen, z obema se popolnoma strinjam.
Drugače pa tudi mene zelo moti, da veliko mladih hodi kot, da so brez cilja, kot bi živeli v nekem drugem svetu kot ostali okrog njih. Tudi sama večino opravkov opravim peš, če se le da. Predvsem po centru Ljubjlane. Če se mi mudi na faks/avtobus, potem hitim. Če pa imam čas, se počasi sprehodim in uživam v hoji. Ampak imam cilj in sem prisebna, da se drugim umikam oz. hkrati dojemam okolico (tudi, če imam misli drugje).
Naj še dodam, da sem zadnjič doživela prijeten šok. Po neki gledališki predstavi se mi je mudilo na avtobus. Bil je večer in snežilo je. Pred mano sta hodila dva najstnika (fant in dekle), ki sta tudi šla iz predstave. Seveda debata o predstavi in zasedla sta cel pločnik. Jaz niti pomislila nisem, da bi jima rekla, da naj se umakneta, ker se mi je zdelo enostavneje, da ju obhodim. Seveda sem zato morala stopit v blato, ki se mi je kar ugreznilo. Ampak v trenutku, ko sem ju začela prehitevati in še nisem stopila v blato, je fant rekel punci: “Umakni se, da ne bo gospodična hodila po blatu zaradi naju.” Sicer sem prehitro stopila v blato, ampak bilo mi je pa všeč, da sta odreagirala takoj, ko sta me opazila.
Hvala za komentar :):). Upam na še veliko prijetnih šokov….to nas drži pokonci, kajne? 🙂