Zakaj me motijo ljudje, ki hodijo počasi?
Ker nisem kot večina, ki tudi 50 metrov ne gre peš, saj imajo vendar avtomobile in so za to včlanjeni v fitnes, veliko hodim. Ali svet spoznavam korak po korak, če ste bolj umetniško orientirani. Zato čedalje bolj opažam, kako zelo me motijo ljudje, ki hodijo počasi. Rečeno bolje, prepočasi za moj okus. Saj veste, hodijo v stilu Danijeline zimzelene: “Živi, živi, živi se … nije lako mora se …”.
Na koga ciljam?
Ne govorim o starejših ali bolnih. Prav tako ne govorim o sveže zaljubljenih parčkih, ki jim vsaka skupna minuta veliko pomeni in jim tako pot domov očitno ponuja edino priložnost za intimo. To each it’s own. Govorim o mladih, na videz vitalnih ljudeh, ki se premikajo kot megla na dan z nizko oblačnostjo. Kot da je že nimamo dovolj v najlepšem mestu na svetu. Če se le da, pa za sabo vlečejo še kovček, torbo ali pa skiro. Saj skiro je vendar narejen za vleko, kajne?
Dajte vendar malo življenja od sebe …
In ko tako hodim v službo, na fakulteto ali pa v trgovino, jih opazujem. Moraš jih namreč imeti pod nadzorom, saj po navadi namreč niso ravno pozorni na dogajanje v njihovi okolici. Ali so nekje v svojem svetu, opazujejo tla pod sabo, ki se “premikajo” zelo počasi, če lahko pripomnim, ali pa jih zabava telefon. Tako je tudi “prehitevanje” praktično nemogoče, razen če jih glasno prosiš za umik s prirojeno trobljo, drugače poznano tudi kot glasilke. Saj poznate tisti izraz: “Sam mal …”, ki bi ga sama najraje spremenila v “Sam mal hitrej stopte …”.
Zakaj hodijo počasi?
Zakaj torej hodijo počasi? Glede na mojo, ne ravno strokovno presojo, niso turisti, niso izgubljeni, vsekakor pa se tudi ne sprehajajo po Taj Mahalu, kajne? Hodijo mimo ljubljanskih večnih gradbišč ali, bolje rečeno, ograjenih lukenj v tleh in delajo vse razen tega, da bi se kam premaknili. Ali se jim nikamor ne mudi? Potem jim zavidam. Ali ne želijo biti nikjer drugje? Potem se mi smilijo. Ali jim je neumorno všeč lokacija, kjer se nahajajo? Potem pa se za božjo voljo usedite in uživajte v mirovanju.
Smisel prispevka pa je …?
Uf, tale je pa bil napisan “v šusu”, med potovanjem domov na troli številka 13. Saj veste, kako je, ko imate polno glavo vsega in včasih paše vse skupaj nekam odložiti? To sem jaz storila z razglabljanjem, ki ste ga prebrali zgoraj. Ampak v vsakem primeru nikomur ne bi škodilo, če v svoj korak doda malce poskoka, kajne?
