Zakaj je Jankoviću uspel odpis 29 milijonov eurov?

V minulih dneh je javnost razburila novica, ki se je sprva zdela kot prvoaprilska šala: Jankoviću so odpisali 29 milijonov eurov dolga.

Narod bi se ob tem moral dvigniti. No, saj se – na spletnih omrežjih so se vrstili ogorčeni komentarji in tudi tale prispevek je najbrž samo en izmed njih. Toda je to dovolj? Do kdaj še? In nenazadnje –  kako je kaj takega sploh mogoče?

Vrstijo se pojasnila, da je zakonodaja pač taka in da so (spet) našli neko luknjo v njej… In to ob tisočih zakonov in predpisov in aktov in podobnih zadev, ki jih imamo v Sloveniji. Nekje sem prebrala, da imamo v Sloveniji 800 zakonov in 19.000 podzakonskih aktov. In vse te naj bi (povprečni) Slovenec poznal in se po njih ravnal.

Na drugi strani zakonov pa je človeško srce, um, njegovo znanje in njegova sposobnost presoje in še cele kopice čustev, zaznav, občutij, ki jih človek zna in zmore. Ki pa jih seveda ni mogoče stlačiti v zakone in druge akte. In prav zato zakoni ne morejo nikoli biti dorečeni in dokončani in bo nekdo, če bo hotel, vedno znal najti luknje v njih.

Prav zato je sklicevanje nanje, ter kdo jih je sprejel, popolnoma nesmiselno. Kajti sklicevati bi se morali na poštenost, sočutje, solidarnost, pravičnost… vrednote, ki jih je najbrž nemogoče stlačiti v zakone, a so zapisani v človeška srca. Naj bi bili. Vsaj v večino, če le-ta niso otopela.

Zakoni naj bi ščitili šibkejšega. In zato so jih nenazadnje pričeli sprejemati. A v Sloveniji se je  sistem izrodil in kot kaže že dolgo ne ščiti več šibkejšega, temveč močnejšega. Sicer ne bi prebirali zgodb o tem, kako ljudi za nekaj 100 eurov dolga mečejo na cesto, bogatim pa se odpisujejo milijoni.

Zakaj smo torej prišli do tega? Lahko bi se sicer sklicevali na posledice komunističnih desetletji, a tak sistem so imele tudi številne druge države. Tudi osamosvojili se nismo edini. Zakaj je torej Slovenija na moralnem in pravnem področju padla tako nizko? Nam je takšno moralno dno zapisano v genih?

Menda smo Slovenci hlapci. Že tisočletja. In kot takšni navajeni, da smo vedno pobirali drobtinice z miz bogatejših in bili zadovoljni, če nam jih je uspelo najti. In bili smo ponosni, če smo z zvijačami uspeli premagali močnejše.

Tako je bilo pred desetletji tihotapljenje množičen šport in ponosni smo bili ob vsaki kavi in kavbojkah, ki nam jih je uspelo pretihotapiti mimo takratnih carinikov. Nenazadnje je že literarni junak Martin Krpan pred stoletji tihotapil sol.

Imeli smo tovarne, kjer je bila navada, da si je skorajda vsak kaj prisvojil. Nekateri le nekaj vijakov, drugi so si upali postaviti cele hiše na ta račun. Ja, najbolj ponosni smo bili, če smo znati obiti zakone na tak ali drug način, si prisvojiti nekaj, četudi le majhno stvar.

Danes nam resda ni potrebno več tihotapiti, a miselnost je ostala. Vzeti od tam, kjer je. Saj ne bo nihče vedel. Ali pa tudi. In na takšni miselnosti so kot kaže sprejeti in se izvajajo današnji slovenski zakoni. Po katerih so se olastninila podjetja in pokradlo, kar se je pokrasti dalo. In če so v preteklih letih to še počeli naskrivaj, to kot kaže zdaj niti ni več potrebno.

Zaradi tega se je sklicevati samo na zakone nesmiselno, če ob tem ne uporabljamo tudi človeške sposobnosti presoje in čuta za pravičnost in poštenost. Kajti mnogokrat je nekaj zakonito, ne pa tudi pošteno in pravično. In dokler bo tudi narod to dovolil, boljše ne more biti.