Slovenija ne potrebuje nove ideologije. Potrebuje državo, ki deluje.

Zadnje tedne poslušamo skoraj apokaliptične razprave o novem interventnem zakonu. Eni govorijo o koncu socialne države. Drugi o rešitvi gospodarstva. Tretji bi najraje digitalizirali vse od upravne enote do tete Micke, ki še vedno nosi položnice na pošto.

In medtem ko se politiki, sindikati in televizijski studiji prepirajo, kdo bo uničil Slovenijo, povprečen človek samo stoji nekje v vrsti. Ali pri zdravniku. Ali na upravni enoti. Ali pa doma za računalnikom išče obrazec, ki ga mora natisniti, podpisati, skenirati in potem poslati nazaj po elektronski pošti. Leta 2026.

Včasih imam občutek, da Slovenija ni ne leva ne desna država. Slovenija je predvsem država obrazcev.

In ravno tukaj je problem.

Večina ljudi pri nas nima nič proti socialni državi. Slovenci še vedno verjamemo, da je prav, da imamo javno zdravstvo, šolstvo in neko osnovno varnost. Nihče normalen si ne želi, da bi pri zlomu noge najprej preverjal limit na kreditni kartici.

Ampak ljudje so utrujeni.

Ne zato, ker bi sovražili državo. Ampak ker imajo občutek, da država vedno bolj dela sama zase.

Plačujemo vedno več, sistemov pa ne čutimo kot svoje. Čakalne vrste rastejo. Birokracija raste. Razpisi rastejo. Agencije rastejo. Svetovalci rastejo. Samo občutek reda nekako ne raste z njimi.

In potem pride politika ter začne razlagati, da je rešitev ali v tem, da vse privatiziramo, ali pa v tem, da ustanovimo še tri nove urade, dve strategiji in eno medresorsko delovno skupino.

Bog pomagaj.

Če bi mene danes nekdo vprašal, kaj Slovenija najbolj potrebuje, bi rekel zelo preprosto: državo, ki deluje.

Ne bolj leve. Ne bolj desne. Samo funkcionalne.

Ker nekaj je jasno. Slovenija ni revna država. Denar obstaja. Problem je, da preveč ljudi ne verjame več, da z njim ravnamo pametno.

In tukaj pridemo do teme, o kateri ljudje govorijo vsak dan, samo politika se je dotika precej previdno: birokracija.

Ko ljudje rečejo, da je javni sektor prevelik, večinoma ne govorijo o medicinskih sestrah ali učiteljih. Govorijo o občutku, da za vsak normalen korak potrebuješ tri potrdila, pet klikov in potrpežljivost tibetanskega meniha.

Najbolj fascinantno pa je, da smo uspeli digitalizirati birokracijo, ne da bi zmanjšali birokracijo.

To je skoraj umetnost.

Včasih si moral osebno na okence.
Danes moraš na portal.
Potem sprintaš.
Podpišeš.
Skeniraš.
In pošlješ nazaj.

Napredek.

In ja, tukaj bo umetna inteligenca naredila revolucijo. Ne čez dvajset let. Zelo kmalu.

Velik del administracije bo mogoče avtomatizirati. Od odločb do preverjanja dokumentacije. In iskreno? To sploh ni tragedija. Tragedija bi bila, če bi še naprej vztrajali pri sistemu, ki ljudem jemlje čas, voljo in živce samo zato, ker “smo vedno tako delali”.

Ampak še večji problem kot sama birokracija je občutek netransparentnosti.

Ljudje imajo občutek, da ogromno denarja nekam odteka.
V zdravstvu.
Pri razpisih.
Pri nabavah.
Pri svetovalcih.
Pri projektih, kjer nihče več ne ve, kdo je komu kaj plačal in zakaj.

In potem se čudimo, zakaj ljudje postanejo alergični vsakič, ko slišijo besedo “nov prispevek”.

Ker jih vedno več razmišlja:
“Počakajte malo … a smo res vse drugo že uredili?”

In tukaj razumem obe strani.

Razumem gospodarstvo, ki pravi, da je delo v Sloveniji preveč obremenjeno in da podjetja težko dihajo.

In razumem ljudi, ki jih skrbi, da bomo pod pretvezo reform počasi razgradili javne sisteme.

Ampak mogoče bi morali nehati razmišljati, kot da obstajata samo dve možnosti:

• ali divji kapitalizem,
• ali pa država, kjer za vsako težavo ustanovimo nov urad.

Normalne države delujejo drugače.

Imajo učinkovito upravo.
Transparentne sisteme.
Manj birokracije.
In hkrati dovolj močne javne storitve, da ljudje zaradi bolezni ne bankrotirajo.

To ni ne leva ne desna ideja.
To je ideja normalne države.

Če pa pogledam slovensko politiko popolnoma pragmatično, brez navijaštva in brez ideoloških fan klubov, imam občutek, da trenutno najbolj v smer učinkovitejše države govorijo NSi, SDS in Demokrati.

Vsak na svoj način.

NSi deluje najbolj umirjeno in razvojno.
SDS najbolj agresivno odpira vprašanja neučinkovitosti države.
Demokrati pa skušajo igrati bolj tehnokratsko in managersko zgodbo.

Imajo pa vsi isti problem.
Slovenija je postala tako ideološko skregana, da se še digitalizacija upravne enote včasih sliši kot začetek državljanske vojne.

In mogoče je ravno to največja tragedija vsega skupaj.

Da bi ogromno stvari v tej državi lahko popravili že samo z:

• več odgovornosti,
• več transparentnosti,
• manj ega,
• manj političnega navijanja,
• in malo več zdrave pameti.

Ker ljudje danes v resnici ne pričakujejo čudežev.

Želijo si samo občutek, da država dela za njih.
Ne pa oni za državo.