Jane gleda svet izpod trepalnic – Žalostna klopca Sobote
Žalostna klopca Sobote
Ura je zgodnja. Vsi pijejo kavo. Ker normalni ljudje zgodaj zjutraj pijejo kavo. Ko grem mimo njih, me nobeden ne opazi, čeprav me vsi gledajo. Vsi gledajo in ocenjujejo. Ker ljudje vedno nekaj predpostavljamo in ocenjujemo. Moj »vidikovac« je krasen. Pod seboj vidim gručo ljudi, če mi vmes postane dolgčas, jih opazujem. Ocenjujem. Vedno pogosteje na klopci tam spodaj opazim sedeti starejše moške. Včasih s ponošenimi plastičnimi vrečkami. Sicer ne znam definirati ponošene plastične vrečke, ampak ko jo zagledam, jo prepoznam. Nekaj čudnega se dogaja. Tega v Soboti nikoli prej nisem opažala.
Klopca ni tako skrita pred pogledi, kot je sprva videti, čeprav se zdi, da nobeden ne prepozna te žalostne klopce. Za večino bo ta klopca vedno nevidna. Ker je lažje v svoje srce sprejeti daljne grozote. Zagotovo pa bodo mnogi ob novem letu začutili potrebo, da kaj donirajo. Tistim revnejšim. Ker niso lačni samo v Afriki. Seveda ne bodo pozabili svoje donacije potrditi na svojem facebook profilu. Francka, kateri bodo namenili pet evrov, otroško risbo in čokolado, se jim bo še v sanjah zahvaljevala. Ker nekaj pa vendarle je, kajne? Občutek bo nepopisen. A kako humani so, bodo uvideli šele, ko bodo za svoj dar prejeli na stotine všečkov. In še bodo donirali, ker občutek človečnosti bo postal kot droga. Nikoli se ga ne moreš dodobra nasititi. Kaj pa jaz?
Ista sem kot vsi. Od časa do časa prirejam svoje življenjske poglede. S to razliko, da ne doniram denarja. Ker ga nimam dovolj niti zase. Čeprav imam glavo v besedah in knjigah dobesedno po cele dneve. Ob sobotah, nedeljah in praznikih imam slab občutek, če ne naredim ničesar. Če samo sem. Včasih se mi zdi, da bi bilo veliko lažje, če bi bila malce manj pronicljiva, manj zanesljiva, manj trpeča. Vzdržim se zavijanja z očmi, ko poslušam vrstnice, ki so svojo srednjo šolo ali kvazi faks prekleto dobro unovčile in se pritožujejo čez plačo v javni upravi. V bistvu pa jih daje pomanjkanje talenta za raziskovanje življenja, za izobraževanje, za ljubezen.
Včasih sem mislila, da nisem dovolj dobra za slovensko sceno. Danes vem, da imam zanjo predobre atribute. »A veš,« mi reče on, ki je nekoč briljiral z besedami, »ti pa znaš pisati. A bojim se, da ti manjka fokusa.« Predpostavimo, da ima prav. Ampak talentiranega konja vseeno ne spustiš iz rok. Danes zmagujejo manj nadarjeni od mene, manj pismeni, celo manj lepe ženske in zagotovo tiste z več kilogrami. Kajti za ženske, ki zaposlujejo ženske, se nikoli ne ve, katera stvar jim predstavlja trn v peti.
Tista klopca mi ne gre iz misli. Morda bi se morala še sama usesti nanjo. Lahko da sem jo preveč suvereno krstila za žalostno, ker prevečkrat napletam zgodbe. Ponošena plastična vrečka in liter namiznega rdečega od Todorića. Ob osmih zjutraj. Steklenica partnersko potuje od ust do ust. Zdaj srkne eden, zdaj drugi. Tisti drugi onemu nasuje v dlan kovancev. Za vino. Predpostavljam. Znova. Da so kovanci za liter vina. Potem umaknem pogled in za trenutek pozabim na klopco. Nekaj malega napišem, preden znova pogledam navzdol. Tistega drugega več ni. Ostal je samo on. Lahko bi bila tudi on. Samo srečna zvezdna konstelacija, da nisem on. Hvala bogu, nisem on. In res, čisto ista sem kot človekoljubni donatorji. Počutim se pomirjeno, vsaj napol v skladu z nazori novodobnega salonskega humanista, ko se spomnim, da sem privilegirana. Ne sedim na tisti žalostni klopci.
