Nepoteptana rožica

Včasih svojemu sedemletnemu sinu povem, da je ženska kakor rožica. Če z njo lepo delaš, bo cvetela. Če ji govoriš grde stvari, se jeziš nanjo in jo grdo gledaš, bo njen čarobni nasmešek izginil. Rožica pa bo uvenela. Ne, ne bi rada rekla, da je počutje ženske odvisno od tega, kako ravnaš z njo. Ženska je preprosto neverjetno senzibilna, čustvena, empatična in nežna. Zato jo vse grdo boli in poškoduje. Še dobro, da je takšna! Le kako bi drugače sočutno, ljubeče in potrpežljivo ljubila, negovala in vzgajala svoje otroke in razumela vse traparije, ki jih počenja njen mož, včasih.

Zakaj se ženska okiti, nadišavi, lepo obleče? Mastne lase si spne v čop ali pokrije z baretko, da se ne bi opazilo, da si ni utegnila umiti las. Že navsezgodaj zjutraj (kljub oblačnemu vremenu) na nos natakne sončna očala, da skrije nenaličen, neprespan ali pa morda objokan obraz. Vse to in še mnogo več samo zato, ker bi rada bila lepa. Ker mora biti lepa. Tako je vzgojena in prav povsod vidi dokaze, da tako mora biti. Lepi ženski odpirajo vrata, policist spregleda marsikateri prekršek. Še posebno, če se ji na obraz prikrade nedolžen nasmešek. To se od nje pričakuje in to samoumevno počne.

Ženska je kakor rožica. Mama mi občasno pove, kako trpi moja teta – njena sestra. Vsa objokana jo kliče, da zdaj pa res ne more več, da jo bo enkrat zares ubil. Tega si sploh ne morem predstavljati. Govori o ženski, ki se je v mojem otroštvu z mano sankala skozi gozd, na morju z blazino jahala valove in se smejala in kričala, me učila štrikati … In prav vedno je bila nasmejana. Z možem, mojih stricem, nikoli nista imela otrok. Zato sta se toliko bolj lahko posvetila svojim nečakom. Tudi stric me je naučil veliko stvari. Prav zares je rad učil in dobro mu je šlo od rok. Ko sem bila stara sedem let, sem že znala narediti stojo na glavi, uau. Skupaj sta delovala kot zelo usklajen par.

Zato je zadnja leta res težko poslušati, kako jo tepe. Ker sta se odselila na drugi konec Slovenije, se redko vidimo. Približno enkrat na leto. In takrat je spet nasmejana, z odličnim smislom za humor. Kako vse to zdrži? Zakaj? Zakaj se ženska z leti nauči, da je njeno trpljenje samoumevno, sprejemljivo? Jo to nauči njen oče? Tudi njena mama? Ja in to je prepričanje, ki ga sedaj ženske pridno spreminjajo. Na bolje.

Takšne vrste moški radi svojo žensko ponižujejo in ji ves čas sporočajo, da lahko odide, saj kdo jo bo pa vzel. To babo zmešano, neumno, grdo, debelo … Tak moški se nikoli ne vpraša, kaj to pove o njemu. Namreč kako si on, pameten, lep in izjemno sposoben človek ne uspe najti čudovite, lepe ženske. Kakšen nesposobnež je ubogi revež, da si zasluži le eno neumno babnico. No seveda želim povedati, da takšen moški predvsem opisuje sebe in njegova žena tega pač ne more prepoznati. Ker je preveč prizadeta ob izrečenih žaljivkah. Ker preveč boli, da bi lahko karkoli razmišljala sebi v prid. In ker sčasoma spozna, da v takem razmerju živi že zelo dolgo, se s svojim možem počasi začne strinjati. Sčasoma tudi sama začne verjeti, da je grda in neumna. Seveda se zato z njim strinja tudi glede tega, da ne more dobiti boljšega moškega, kot je njen. Še srečo ima, da jo on hoče!

Foto: Zdenka Pavlin

Kadar sem obiskala mojo teto, sem se vedno sprehodila okoli njune hiše. Obkrožal jo je nepopisno lep cvetlični vrt. Rože so si sledile v barvno harmoničnem redu in po velikosti. Spredaj drobne, zadaj višje in mogočnejše, živopisanih barv. Resnično pravljičen vrt. Kako je bila lahko zunanjost hiše tako zelo v nasprotju z njeno notranjostjo? Si je morda tako celila rane? Je skozi vrt žarela njena notranja lepota, ljubezen in harmonija, ki jih v svojem zakonu ni okusila? Jo je pomirjal pogled na nepoteptane rožice?

Tudi moja mama je naučena, da so ženske zlobne. ‘A veš tista baba, tista stara, zoprna iz tretjega nadstropja?” me sprašuje. Jaz pa ji pravim: ”Mami,  saj si ženska. Saj veš kaj vse si doživela kot mama in žena, gospodinja, sodelavka … Koliko skrbi, jeze, bolečine in razočaranj je za tabo. In prav tako je s tisto žensko iz tretjega nadstropja. Tudi ona ima za seboj kup gorja. Drugače ne bi bila tako zoprna.” Ženske nismo malenkostne. Velika bremena nosimo v svojem življenju. Zakaj bi še druga drugi grenile življenje?

Svojemu sinu še povem, da je vrtnica izjemno trpežna cvetlica. Tudi huda zima ji ne more preprečiti, da ne bi spomladi spet čudovito zacvetela. Če stopiš nanjo, ne bo umrla. Tako zelo trpežna je. Ampak njen cvet ne bo nikoli več tako lep kot prej. Na njemu bodo ostale sledi pomečkanih cvetnih lističev.

Zakaj ženske občudujemo rožice? Nas spominjajo nase? Na naše lepše trenutke, kadar uspemo cveteti? Ženske si želimo biti lepe. Želimo si biti nepoteptane rožice.