Nagnusen si!

Gnus – detektor za parazite in strup

Verjetno ga ni junaka, ki ob pogledu na določeno stvar ne bi občutil neprijetnega občutka, ki mu pravimo gnus. Večina ljudi navadno občuti močan odpor do krvi in telesnih izločkov, izrazit občutek nelagodja pa lahko v nas vzbudi že sam neprijeten vonj ali pa le bežen pogled na kačo. Zgodi pa se tudi, da so nam gnusni ljudje. Odvraten občutek gnusa lahko tako občutimo kot odziv na srečanje s tujci ali določenimi družbenimi skupinami. Če se je občutek gnusa v evolucijskem smislu razvil kot neke vrste detektor za parazite in strup, ki nas je odvračal od resnične nevarnosti, kako lahko gnus potem občutimo do soljudi, ki nam v resnici niso nevarni? Je to sploh dopustno oz. zakaj se tako odzovemo?

Pojav, ki znanstvenikom predstavlja izziv

Gnus je zelo lahko izzvati. Je univerzalno in zelo močno čustvo, ki deluje preko zapletenih povezav v naših možganih. Ljudje v resnici ne znamo razložiti, zakaj občutimo gnus.  Pomislimo kaj se zgodi, ko npr. poizkušamo novo hrano – nekaj eksotičnega oz. takšnega, kar že na prvi pogled ne zgleda »okusno«. Ni se nam treba odločiti, da nam je hrana ogabna. Preprosto »vemo«, da je ogabna oz. to pokažejo naše grimase na obrazu. Takšne so tudi naše moralne sodbe. So hitre intuitivne odločitve, ki jih vodijo naša čustva in ne razum. Človek pri oceni pravičnega ali krivičnega, prav ali narobe, dobrega ali slabega itd. poda hitro moralno opredelitev in pri tem ni racionalen – razum v svoje delovanje običajno vključi šele naknadno. V kakšni meri, pa je odvisno predvsem od intenzivnosti moralnih prepričanj posameznika. Nekaj nam je gnusno, če se nam to ne zdi moralno. Ljudje si tudi težko priznamo, da dejansko ni razloga za to, da nam je nekaj ostudno.  V tovrstnih primerih naš razum dejansko ne zna razložiti, zakaj so v situaciji prevladala čustva. Gre za pojav, ki tako kot  celotno področje človekove morale znanstvenikom še vedno predstavlja določen izziv za raziskovanje.

 Ženske  in konzervativni ljudje dovzetnejši za občutek gnusa

Intenzivnost gnusa torej sovpada z našimi moralnimi vrednotami in prepričanji. Zanimivo je, da so številne raziskave pokazale, da so v primerjavi z moškimi ženske bolj dovzetne za občutek gnusa. Bolj dovzetni so tudi ljudje s konzervativnimi življenjskimi nazori (v nekem eksperimentu se je npr. pokazalo, da se ljudje konzervativnih prepričanj v primerjavi z bolj liberalnimi ljudmi psihološko bolj vzburijo ob prikazovanju raznih gnusnih podob). Konzervativna ideologija naj bi v primerjavi z liberalno bolj poudarjala »čistost« oz. »svetost«, kršitve slednjega pa pri ljudeh zelo hitro izzovejo občutek gnusa.  Usmerjenost k eni ali drugi ideologiji tako lahko razloži naš odnos do promiskuitete,  incesta, spolnega odnosa z živalmi, homoseksualcev. Naše doživljanje soljudi je seveda odvisno tudi od splošnih družbenih norm oz. družbenega okolja, v katerem živimo.  V odprtih družbah so moralne sodbe glede ranljivih družbenih skupin kot so pripadniki druge rase, homoseksualci, nižji družbeni sloj itd., zagotovo šibkejše. Pa ne gre zgolj za omenjene družbene skupine  – zagotovo je vsak izmed nas že vsaj kdaj v življenju do določenega človeka občutil gnus. Zakaj točno? Si znamo razložiti?

Je Hitlerjevo idejo “čiste” rase vodil gnus?

Gnus nam vsekakor podaja nek vpogled v človeško moralo. Pa vendar ne moremo mimo dejstva, da je ravno občutek gnusa v zgodovini človeštva vodil do strašnih odločitev in izjemno nemoralnih dejanj. Spomnimo se le na Hitlerja in njegovo idejo »čiste« rase, ki je imela za posledico zgodovinsko katastrofo  nepopisnih razsežnosti.

Kako se lahko torej na občutek gnusa zanašamo danes? Če slednji postane naše osnovno moralno vodilo, mar s tem na nek način ne odobravamo tudi njegovih strašnih posledic iz preteklosti? Pred dnevi je svet zoper pretresla novica o rasnem nemiru iz Amerike, kjer je belopolti policist ustrelil neoboroženega temnopoltega najstnika.  Je to v 21. stoletju, ko naj bi  človek vseeno imel vgrajen nek sodobni moralni kompas, res sploh še lahko dopustno? Ob zavedanju samega evolucijskega razvoja gnusa (opozarjanje na nevarnost, ogroženost) bi lahko zaključili, da je klasificiranje ljudi na podlagi moralnega gnusa le nezaželen stranski produkt biološko psihološkega razvoja naše morale. Pravzaprav ni upravičenega razloga, da bi lahko gnus smatrali za naše moralno vodilo.

Moralni gnus

Občutek gnusa je sicer povsem normalno čustvo, povezano z našo moralo. Primarno doživljanje gnusa se je tekom kulturnega razvoja ljudi razširilo tudi na moralni gnus, na odpor do zelo drugačnih ljudi, kar pa samo po sebi nima nikakršne funkcionalnosti. Občutek gnusa do ljudi je v tem smislu le neka anomalija, zaradi katere v družbi prihaja do prezira, diskriminacije in napadov. Vsakič, ko ob pogledu na sočloveka občutimo gnus, bi se morali vprašati zakaj smo se tako pravzaprav odzvali. So nam ti ljudje dejansko storili kaj slabega? Nas resnično ogrožajo, so nam res nevarni? Moralni nazori ne pridejo kar tako in niso stvar zla, povzročijo jih različni psihološki sistemi, ki so stvar naših možganov.