Katastrofalne poplave v Nepalu: najmanj 157 mrtvih, več sto ljudi pogrešajo

Nepal je v sredo, 26. avgusta 2026, prizadela ena najhujših nenadnih poplav v zadnjih desetletjih. Po najnovejših podatkih nepalske policije je umrlo najmanj 157 ljudi, več sto pa jih še pogrešajo. Med pogrešanimi so tudi tuji turisti in romarji. Vodna ujma je z veliko hitrostjo zajela sever države ob meji s Tibetom, nato pa po rečnih dolinah prodrla daleč proti jugu.

Številke se zaradi obsežnega iskanja in težko dostopnega terena še spreminjajo. Poznejši podatki nepalskih oblasti, objavljeni v sredo zvečer, kažejo, da so trupla našli v več okrožjih vzdolž rečnega sistema, od Rasuwa in Nuwakota do Chitwana in Nawalparasija East. Po poročanju nepalskih oblasti je bilo v reševanje vključenih več tisoč policistov, poleg njih pa še vojska in druge reševalne službe.

Voda je prišla brez običajnega opozorila

Najhuje je bilo v gorskem okrožju Rasuwa severno od Katmanduja. Poplavni val je najprej prizadel območje Timure blizu mejnega prehoda Rasuwagadhi, nato Syaphrubesi ter kraje nižje ob rekah Bhote Koshi in Trishuli. Posnetki in pričevanja iz prizadetega območja kažejo tok goste vode, blata, kamenja in drugega materiala, ki je rušil stavbe, odnašal vozila in prekinjal cestne povezave.

Posebnost današnje katastrofe je, da na območju izvora ni bilo padavin, ki bi prebivalce opozorile na običajno monsunsko poplavo. Po podatkih Mednarodnega centra za celostni razvoj gora (ICIMOD) je voda v porečju Bhote Koshi začela hitro naraščati okoli 9. ure po lokalnem času. V Galchhiju naj bi gladina reke Trishuli v približno pol ure narasla za do devet metrov, pri Malekhu pa za približno sedem metrov.

Takšen skok pojasnjuje, zakaj je bilo časa za umik tako malo. Nepalski hidrologi so opozorilo območjem nižje ob toku poslali le nekaj minut po prejemu informacije o katastrofi, vendar je bil poplavni val takrat že v delu Rasuwa. Samodejne merilne postaje v zgornjem toku so bile po poročanju nepalskih medijev zaradi silovitosti dogodka poškodovane oziroma odnesene, še preden bi lahko opravile svojo običajno opozorilno vlogo.

Kaj je povzročilo katastrofo?

Prve ure po dogodku so bile informacije o vzroku nejasne. Omenjala sta se potres in dogajanje na kitajski strani meje. Poznejše analize pa vse bolj kažejo na plaz ledu in kamenja oziroma porušitev dela ledenika v visokogorju, ki je sprožila verižno reakcijo v dolini reke Lhende.

Reuters je na podlagi satelitskih posnetkov Planet Labs in ocen strokovnjakov poročal, da se je del ledeniškega čela na približno 5.200 metrih nadmorske višine odlomil in zgrmel približno 1.200 metrov nižje. Pri tem je masa ledu, kamenja in sedimenta lahko začasno zajezila tok, nato pa sprostila izjemno močan val navzdol po dolini.

Ameriški geološki zavod USGS je po dodatni analizi seizmičnih signalov sporočil, da dogodek, ki je bil sprva zabeležen kot potres z magnitudo 4,4, po vsej verjetnosti ni bil potres. Dolgoperiodni seizmični valovi naj bi bili posledica plazu. To je pomemben popravek prvih poročil in hkrati opozorilo, kako previdno je treba ob tako hitro razvijajoči se katastrofi obravnavati prve razlage.

ICIMOD za zdaj govori o domnevnem ledeno-kamnitem plazu kot sprožilcu, vendar poudarja, da natančen vzrok še ni dokončno potrjen. Strokovnjaki analizirajo hidrološke, seizmične, satelitske in terenske podatke.

Podnebne spremembe so pomemben kontekst, ne že dokazan vzrok

Himalaja se hitro segreva, ledeniki se krčijo, spreminjajo pa se tudi snežne razmere, permafrost in stabilnost gorskih pobočij. Reuters navaja podatke Združenih narodov, po katerih je Nepal v nekaj več kot treh desetletjih izgubil skoraj tretjino ledenega pokrova, taljenje pa se je v zadnjem desetletju močno pospešilo.

Vendar iz tega še ni mogoče pošteno sklepati, da so podnebne spremembe neposredno povzročile prav današnji plaz. Tudi ICIMOD opozarja, da je za tak sklep prezgodaj. Raziskovalci bodo morali ugotoviti, kakšno vlogo so imeli temperatura, stanje snega in ledu, geologija pobočja ter drugi dejavniki.

Razlika je pomembna: dolgoročno segrevanje povečuje nevarnosti v visokogorju in spreminja okolje, v katerem se takšni dogodki zgodijo, atribucija posamezne katastrofe pa zahteva dodatne podatke. V prvih urah po nesreči je to še posebej pomembno, saj hitri odgovori pogosto zvenijo bolj zanesljivo, kot v resnici so.

Uničenih je več mostov, cest in energetskih objektov

Katastrofa ni prizadela le naselij. Po preliminarnih podatkih, ki jih navajajo nepalski viri, je bilo uničenih ali poškodovanih več hidroelektrarn, cestnih odsekov in mostov. Nepal Electricity Authority je poročala o poškodbah proizvodnih, prenosnih in distribucijskih zmogljivosti ter motnjah v oskrbi z elektriko. Nekatere ocene govorijo o približno 430 megavatih prizadete proizvodne zmogljivosti.

V okrožju Rasuwa leži tudi pomembna cestna in trgovska povezava s Kitajsko. Na območju mejnega prehoda so bila po lokalnih poročilih odnesena številna vozila in tovornjaki. Uničene ceste in mostovi zdaj otežujejo prav tisto, kar je najbolj potrebno: dostop reševalcev, prevoz poškodovanih ter dostavo hrane, vode in druge pomoči.

Poplavni val je prizadel tudi območja, povezana s turizmom. Rasuwa leži ob poteh proti narodnemu parku Langtang in v širšem koridorju, ki ga uporabljajo romarji na poti proti Kailash Manasarovarju v Tibetu. Med pogrešanimi so zato številni tujci. Podatki o njihovem številu se med posameznimi uradnimi objavami še razlikujejo in jih bo mogoče zanesljivo potrditi šele po preverjanju seznamov pogrešanih, rešenih in evakuiranih.

Zakaj je bilo opozarjanje tako težavno?

Nepal dobro pozna poplave in plazove, zlasti med monsunsko sezono. Toda današnji dogodek ni bil običajna poplava, ki bi jo bilo mogoče razmeroma dobro spremljati z napovedjo padavin in počasnejšim naraščanjem vodotokov. Če se v ozki visokogorski dolini nenadoma sprosti ogromna količina vode, ledu in skal, lahko poplavni val do naselij pride v nekaj minutah.

Katastrofa je zato odprla tudi vprašanje čezmejnega opozarjanja med Nepalom in Kitajsko. Nepal in Kitajska že imata okvir za sodelovanje pri zmanjševanju tveganj naravnih nesreč, vendar današnji dogodek kaže, da sporazum sam po sebi ne zagotavlja pravočasnega opozorila prebivalcem v dolini. Po poročanju Kathmandu Posta sta nepalski oddelek za hidrologijo in meteorologijo ter kitajska meteorološka uprava v sredo že opravila pogovor o hitrejšem obveščanju ob nevarnem naraščanju voda na čezmejnem območju.

ICIMOD je ob katastrofi ponovno poudaril potrebo po močnejšem regionalnem sodelovanju. V Himalaji namreč voda, ledeniki, plazovi in nevarnosti ne poznajo državnih meja. Dogodek, ki se začne visoko v eni dolini, lahko v zelo kratkem času ogrozi ljudi več deset kilometrov nižje in na drugi strani meje.

Reševanje se nadaljuje, končno število žrtev še ni znano

V sredo pozno zvečer je najpomembnejše dejstvo še vedno isto: reševalne akcije niso končane in podatki niso dokončni. Število smrtnih žrtev se je čez dan večkrat povečalo, prav tako se spreminjajo seznami pogrešanih. Na težko dostopnih območjih je komunikacija motena, nekatere ceste so neprevozne, visoka voda in nanosi pa ovirajo delo ekip.

Nepalske oblasti so prebivalce ob ogroženih vodotokih pozvale k umiku na višje ležeča območja. ICIMOD je čez dan opozarjal tudi na možnost dodatne nevarnosti zaradi materiala, ki je ostal v zgornjem delu porečja. Dokler strokovnjaki ne ocenijo stabilnosti pobočij in morebitnih zajezitev, tveganja ni mogoče razglasiti za končano.

Katastrofa 26. avgusta je že zdaj izjemna po hitrosti, obsegu in številu prizadetih. Hkrati je pokazala šibko točko življenja pod Himalajo: med dogodkom visoko v gorah in katastrofo v dolini je lahko le nekaj minut. Ko je opozorilo počasnejše od vode, posledice postanejo tragične.

Članek temelji na podatkih in objavah, dostopnih 26. avgusta 2026 pozno zvečer. Ker reševanje še poteka, se lahko število žrtev in pogrešanih spremeni.