Hitra prehrana – zdrava prehrana?

S hitrim načinom življenja so se spremenile tudi naše prehranjevalne navade. Danes so restavracije s hitro prehrano razširjene po celem svetu. Hitra prehrana (orig. fast food) je hrana, ki se jo lahko zelo hitro pripravi in postreže, restavracije s tovrstno hrano so zasnovane po zelo natančnih navodilih, imajo vedno vnaprej določene sestavine, nekatere od teh tudi že vnaprej pripravljene.

Razvoj tehnologije odpre vrata masovni produkciji

Z razvojem tehnologije in vedno večjo industrializacijo, tudi na področju priprave hrane, je v prehrambni industriji v 30-ih letih 20. stoletja prišlo do vidnih premikov. V ZDA in kasneje tudi v Evropi se je oblikoval fenomen t.i. »drive-through, drive-in«, kar je pomenilo, da si z avtom zapeljal skozi posebno označeni prostor, naročil hrano, ki so ti jo dostavili v avto in odpeljal. Fenomen hitrih restavracij je žel velike uspehe ne le zato, ker so bili obroki hitro pripravljeni, ampak tudi zato, ker so bili izjemno poceni.

Prvi, ki je leta 1916 iz kioska postregel hamburger, je bil Walt Anderson, ki je kasneje s svojim partnerjem Edgarjem Ingramom, leta 1921, odprl verigo restavracij hitre prehrane širom ZDA, imenovanih White Castle. Naglo rast prodaje so dosegli z izjemno agresivnim oglaševanjem, a jih je kriza po drugi svetovni vojni zelo prizadela in so zaradi tega zaprli več kot polovico svojih restavracij.

McDonald’s najde svojo pot

Politiko hitre prehrane sta spremenila brata McDonald, saj sta obdržala in posodobila sistem standardizirane proizvodnje in agresivnega oglaševanja. Ciljna skupina niso bila več mesta, temveč predmestja, kjer so lažje in hitreje prišli do potrebnih surovin (Hogan, 2003: 207–209).

V začetku je bil njun uspeh odvisen predvsem od ustnih priporočil, kasneje so njune ambicije zrasle. V 50-ih letih 20. stoletja sta v prehransko industrijo uvedla principe, ki jih je desetletja prej uporabil Henry Ford v avtomobilski industriji z namenom množične proizvodnje in uporabe. Tako so novi tehnološki izumi vplivali na nove oblike proizvodnje hrane, ki so se rutinizirali in mehanizirali. S krčenjem števila dobaviteljev in nižanjem cen surovin ter z najemom nekvalificiranih delavcev, ki sta jih naučila delati eno samo jed za majhno plačilo, sta na področju prehranjevanja naredila pravo revolucijo. Prehrambna industrija se je na to odzvala in se specializirala za pridelavo monokultur, denimo. Podjetja so se postopoma specializirala v proizvodnjo ene same kulture – pšenice, jabolk, perutnine, goveda, itd.  – da so lahko z masovno proizvodnjo zadovoljevali ustrezne količine ter dosegali čim nižjo ceno.

Bratoma McDonald je uspelo, da sta s svojim načinom proizvodnje vplivala na življenjski slog celotne generacije. Danes je podjetje McDonald’s največja veriga s hitro pripravljeno hrano na svetu. Je četrti največji zaposlovalec na svetu, saj zaposluje kar 1,9 milijona ljudi. Kljub temu, da 80 % restavracij deluje po principu franšize, vseeno nosijo njihovo uniformo in tako pripadajo sistemu tega prehrambnega giganta. Število McDonald’s restavracij je danes preko 33.000, delujejo v 119 državah sveta in dnevno postrežejo preko 68 milijonom gostov.

In ideologija se razširi

Enak princip delovanja kot McDonald’s so prevzele tudi druge in nove verige, poleg omenjene so najbolj znane Burger King, SubWay, Pizza Hut, Starbucks, Dunkin’ Donuts, itd. Vse delujejo po istem principu mehanizirane priprave, hitre postrežbe in doseganju vedno enakega okusa naročene jedi ali pijače. To dosegajo z natančno nadzorovano proizvodnjo osnovnih sestavin. Ker je to nemogoče dosegati po naravni poti, dodajo sestavinam ojačevalce okusa, arome, barvila, stabilizatorje, da dosegajo vedno isti končni izdelek, kot je denimo hamburger.

Vsi enaki, vsi zdravi?

Na spodnjem primeru bom pojasnila, kako podjetja dosegajo vedno isti okus izdelka po vsem svetu, čeprav dostavljajo meso iz različnih kmetij. Zaradi množične produkcije, predvsem je tu problem pri vzreji živali, pride meso med predelavo pogosto v stik s živalskimi izločki. Ker je tekoči trak pri predelavi mesa izredno hiter, ljudje, ki meso razrezujejo in čistijo drobovje, pogosto zaradi hitenja predrejo črevo živali, kar povzroči prehod izločkov na meso, ki se kasneje uporabi za hamburgerje (Food Inc., Fast Food Nation).

Posledica tega je meso okuženo z bakterijami, predvsem z bakterijo E. Coli, ki je človeku zelo nevarna bakterija in lahko povzroči tudi smrt. Zaradi pojava smrtnih žrtev, zaradi okužbe z omenjeno bakterijo, ki je bila prisotna v hamburgerjih, so se restavracije s hitro prehrano odločile, da bodo meso temu primerno »razkužile« in na ta način zaustavile možnost ponovnih okužb. Meso zaradi tega »umijejo« v vodikovem peroksidu, da uničijo prisotnost bakterij, nato pa mu s pomočjo aditivov nazaj dodajo barvo in okus mesa, ki ga je v postopku izgubilo. Omenjeni proces je v eni izmed svojih oddaj nazorno prikazal tudi Jamie Oliver.

Presežek kalorij

Problem hitre prehrane ni le v kakovosti s sestavin, ki so v veliki večini povsem brez hranilne vrednosti, temveč tudi v kalorični vrednosti obrokov. Povprečna odrasla oseba naj bi na dan zaužila približno 2000 kalorij. Če vzamemo na primer kalorično vrednost Big Mac McMenu, ki je najbolj prodajan meni v McDonald’s restavracijah in je sestavljen iz hamburgerja, krompirčka in Coca-Cole ugotovimo, da omenjeni meni vsebuje 934 kalorij (McDonald’s), kar je kar polovica energijskih potreb odraslega človeka. Seveda redko kateri kupec v McDonald’s restavraciji naroči zgolj omenjeni meni, ampak doda še solato, sladico, itd., kar preseže vrednost 1500 kalorij na obrok. To postopoma vodi v debelost, probleme s krvnim pritiskom, srcem, itd., kar je bilo prikazano in dokazano tudi v dokumentarcu Super Size Me ter mnogih neodvisnih raziskavah.

Otroci, pridite!

Ciljna skupina omenjenih prehranskih verig so predvsem otroci in mlade družine, ki jih  privabljajo z ugodnimi cenami, nagradami, organizacijo rojstnodnevnih zabav, z darili in drugimi marketinškimi prijemi. Otroci, ki jih starši pogosto vodijo v restavracije s hitro prehrano, navadno prevzamejo takšen prehranski stil in ga aplicirajo tudi v vzgojo in prehrano, ko sami postanejo starši.

Tovrstna praksa ima več negativnih učinkov, ne le, da otroke prikrajšajo za zdravo in raznoliko hrano (sadje, zelenjava, itd.) ter za kulinarično izkušnjo, ki je ena temeljnih sestavin človeške kulture, posledice so veliko hujše. Najvidnejša in najbolj pereča tovrstna posledica prehranjevanja otrok v restavracijah s hitro prehrano je epidemija debelosti, ki je po podatkih SZO (Svetovne zdravstvene organizacije) globalni problem. Leta 2010 je bilo na svetu prekomerno debelih več kot 42 milijonov otrok do petega leta starosti, takšna debelost pri otrocih pa rezultira v otroškem diabetesu in drugih z debelostjo povezanih boleznih.

Rešitev?

Lobiji hitre prehrane so organizacijsko in finančno zelo močne korporacije, ki nadzorujejo še najmanjši člen v predelavi in potrošnji hrane. Temu nehumanemu načinu pridelave in njenemu uživanju se lahko upremo le tako, da le-te ne uživamo. Pa se lahko?