Diploma ali izkušnje?
Izobrazba
Srednješolska, visokošolska, univerzitetna? Javno vs. privat? Šolanje ali izkušnje?
Taka in podobna vprašanja se mi motajo po glavi že leta. In na tem mestu ne bom povedala, kateri kategoriji pripadam, katero stopnjo imam dokončano, koliko časa svojega življenja sem preživela v šoli. Precej.
Uči se!
Od malega poslušamo, kako pomembno je šolanje. Bodi priden, hodi v šolo, delaj domače naloge, vpiši se na “najboljšo” srednjo šolo (za katero se pač lahko kvalificiraš). Potem takoj od prvega letnika srednje šole poslušamo, kaj moramo znati na naslednjem testu, za naslednje ustno preverjanje in kaj bo na maturi. Ne, kaj moramo znati, znati zase, znati, ker je uporabno, znati, kar nas zanima. Samo, kaj moramo znati (ali nekako prelisičiti sistem in vseeno priti do pravilnih rešitev), da bo dovolj rdečih kljukic na tistem papirju, ko ga profesor vrne, da se bomo lahko vpisali v naslednji letnik, da bomo zbrali dovolj točk za vpis na izbrano fakulteto. Da bomo imeli povprečje boljše od sošolcev, da bomo diplomirali z desetko in za stoječe ovacije na zagovoru doktorske naloge. Bla bla bla BLA!
Delodajalec zahteva izkušnje
Ugani, kaj!? Štiri leta, osem, dvanajst, dvajset, cele dneve in noči za knjigami, vse znaš na pamet, vse razumeš, same desetke. Ampak delodajalec zahteva izkušnje! Vsaj dve leti. Okej, to pomeni, da moram delati v času študija. Tudi, če imam to (vedno bolj redko) srečo, da mi lahko starši marsikaj/vse omogočijo ali sem bil pa dovolj “priden”, da imam štipendijo. Še en Ugani, kaj!?
Od študenta se zahteva končane štiri letnike, še raje status absolventa
Delodajalci na študentskem servisu vse prevečkrat hočejo študenta, ki ima končane vsaj štiri letnike, ali pa raje kar absolventa. In to takega, ki lahko dela vsaj 8 ur dnevno. Misija nemogoče? Začaran krog? Predavanja dopoldne in popoldne, vmes priložnostno delo, gostinstvo, direktna prodaja, fizično delo, učenje ponoči?
Torej, diploma ali izkušnje?
Nisem pesimistka in nisem nekdo, ki se cele dneve samo pritožuje. In nisem jezna. Za marsikaj bi včasih okrivila sistem. Za marsikaj starše, ki so nam dali samo tisto, kar se je njim zdelo najboljše (pa so to dostikrat stare, ekstra zastarele informacije in nasveti). Tisto zgoraj je mogoče. Je posebna misija, je boj za obstanek in boj, da si prvi in pri tem čimmanj škodiš konkurenci. Je včasih krog, podganja dirka, se počutiš kot izčrpan hrček, ki je zaradi redbula pozabil skočit s kolesa. Ampak je izvedljivo. In prej ali slej, verjamem, pride nagrada v taki ali drugačni obliki. Jaz sem jo dobila, sicer v popolnoma nepredvidljivi obliki, ampak je nagrada. Boljša kot bi si lahko predstavljala v najdrznejših sanjah.
Prioritete!
Še vedno pa kričim vsem vam na odgovornih (odgovornih!) položajih našega formalnega izobraževalnega sistema in vsem nadebudnim, ambicioznim mladim, ki se pehate za najboljšimi rezultati – ravnovesje! Razmišljanje z lastno glavo. Prioritete! V tej kategoriji tako radi pozabimo na svoje telo, zastrupljamo se s poživili, premajhnimi količinami spanja in gibanja in trpamo vase neomejene količine hitro pripravljeno hrane ali pa celo stradamo. Ker enostavno ni časa. Bo čas, če obležiš? Je vredno?
Bori se!
Ja, bori se za svoje cilje, garaj za svoje želje, spreminjaj sanje v realnost in ne ustavljaj se, dokler jih ne ujameš. Še vedno pa poišči čas v svojem natrpanem urniku za svojih petnajst, trideset minut dnevno. Za dušo in za telo, za dovod kisika in za melodijo, ki te pogreje. Teči, poj, pleši, igraj nogomet, beri vice, romane in moje prispevke! 🙂
Bodi režiser, ne le igralec v filmu svojega življenja in vsak dan zmaguj na tekmah, ki te pričakajo. Verjemi vase in poročaj o izkušnjah, ki te bogatijo.