Butarice – simbol cvetne nedelje

Nedelja, 13. april 2014.

Današnja – cvetna – nedelja se že preveša v večer … zame je bila lepa in zato bi jo rada delila z vami. Vsi najini otroci so s svojimi družinami tudi danes prišli domov na nedeljsko kosilo. Današnje kosilo je bilo malo drugačno od ostalih nedeljskih kosil, saj smo zanj imeli še dodaten razlog – poleg cvetne nedelje smo skupaj praznovali še rojstni dan najinega sina in zdaj, ko so že vsi odšli na svoje domove, sem začela malo razmišljati o današnji cvetni nedelji.

Po stari krščanski navadi (v Sloveniji že od 7. stoletja naprej) na cvetno nedeljo v cerkev k blagoslovu prinesemo oljke, ki so simbol miru in sprave in pa tudi drugo zelenje, ki predstavlja rodovitnost in življenje, povezano v butarice. Na cvetno nedeljo, teden dni pred veliko nočjo, se verniki spominjamo Kristusovega prihoda v Jeruzalem. Tudi najini vnuki so danes nesli butarice, ki jim jih je naredil ata, k blagoslovu. In po končanem blagoslovu in sveti maši sem se ustavila pred našo cerkvijo in videla veliko, veliko različnih butaric. Narejene so bile iz različnih vrst zelenja in različno okrašene: iz bršljana in pušpana, pa iz resja, nekatere so bile okrašene s španskim bezgom in narcisami, druge s trakovi in rožami iz krep papirja različnih barv, pa z jabolki in pomarančami. In če je že v enem manjšem slovenskem kraju toliko različnih butaric, koliko jih je potem po vsej naši domovini! Po ljudskem izročilu butarice varujejo naše domove pred strelo in odganjajo nesrečo.

Ko sem bila še otrok, sem vsako leto nesla k blagoslovu butarico, ki sta mi jo mama in ata kupila na tržnici. Narejena je bila iz zelenja in obarvanih oblancev, povezanih v snop. Blagoslovljeno butarico smo doma shranili do naslednjega leta. In če je med letom grmelo in se bliskalo, je mama odlomila del butarice in jo dala v ogenj. Ko pa sem se poročila, je moj mož v najino družino prenesel tradicijo izdelovanja butaric doma. Najprej je butarice izdeloval za najine otroke, kasneje še za nečaka in nečakinjo, nato še za sosedove otroke in otroke mojih sodelavk, zdaj pa jih dela za vnuke. Vsako leto je naredi kar nekaj butaric – od treh pa tudi do šest.

Tako so dnevi pred cvetno nedeljo pri nas vedno v znamenju izdelovanja butaric. Najprej je treba nabrati več vrst zelenja (bršljan z malimi modrimi bunkicami, pušpan, vrbove veje, križce..). In ker je cvetna nedelja včasih že v mesecu marcu, je treba za nabiranje počakati in izkoristiti lepo vreme. In pred nekaj leti, ko so najini otroci odraščali, se je med njimi in njihovimi prijatelji porodila ideja o izdelavi velike butare. Otroci so skupaj s prijatelji z veseljem nabirali zelenje, ga nosili k nam domov in potem več popoldnevov pomagali pri izdelavi butare, velike nekaj metrov. Na cvetno nedeljo so se zjutraj fantje zbrali pri nas, na ramena naložili butaro in jo odnesli v cerkev. Seveda sva jih z možem ves čas spremljala; butaro smo postavili pred cerkvijo, če pa je bilo slabo vreme, pa v cerkev. Na poti in pri postavitvi butare je bila potrebna velika previdnost. In ko so fantje butaro srečno prinesli domov, smo imeli skupen zajtrk, ki ga je spremljal živahen pogovor o tem, kaj vse so doživeli na poti. Preden smo se poslovili, smo že načrtovali izdelavo butare za prihodnje leto. Nato pa je vsak domov odnesel del blagoslovljene butare.

Od takrat je minilo že kar nekaj let, fantje so postali možje in očetje in o tem pripovedujejo svojim družinam. Morda pa bo še kdaj prilika, da to ponovimo.