Tvoje Novo leto prihaja, deklica

Podoba pred mojimi očmi. Tebe, ki sem te srečala prvič v življenju. Morda tudi zadnjič. In ne, ne želim te spraviti iz svojih misli. Pripravljena sem.

Decembrski pretopli dnevi opozarjajo, da se leto ponovno zaokrožuje. Ob teh prazničnih dneh je občutek osamljenosti pogrnjen na mizo pre-nekaterega doma. Pridružila sem se skupini, ki obiskuje ostarele in obnemogle po domovih, z namenom obdarovanja v smislu druženja. In tudi zato, da bi nekaj praznine pregnala izza skrbno zagrnjenih zaves.

V popolni temi se je torej naša skupinica odpravila še v manjši zasebni dom ostarelih sredi mesta. Ker tu nisem poznala nikogar, sem se usedla v skupnem prostoru, s čajem pred sabo. Ostala dva člana sta poiskala par, ki je tu užival mir na svoje jesenske dni. Bila sem prepričana, da mi bo tu čisto udobno.

Z mizice sem vzela knjigo in jo listala. Na hitro sem se ozrla po prostoru. Nisem bila sama. Nasmehnila sem se, ko sem srečala pogled stanovalke. Sedela je sama.

Odložila sem knjigo, spila požirek čaja in še enkrat pogledala v njeni smeri. Je želela sogovornika? Zakaj pa ne, dvignila sem svojo skodelico s čajem, torbico in se napotila k njej. Hitreje mi bo minil čas čakanja. S pogledom in nasmehom me je nedvomno vabila.

»Smem prisesti?« Gledala sem jo naravnost v oči, s svojim nasmehom na licu. Prikimala je. Sedla sem v naslonjač poleg nje. Mogoče ne sliši dobro, mi ne bo treba govoriti preglasno.

»Kako ste? Vas ne zebe?« Ozrla sem se k vratom, ki so se odpirala in zapirala ob vsakem obiskovalcu, ki je vstopil oziroma zapuščal preddverje.

»Ne. Sem oblečena v toplo jopico. Mi jo je prinesla moja Cvetka, prejšnji teden. Pa te debele pletene nogavice tudi.« Nagnila se je k meni, svoje prste je položila na mojo roko.

»Tale nasmeh na tvojem obrazu, privabi ljudi, ne?« Naslonila se je v svojem naslonjaču. Prikupna siva jopica jo je varovala pred prepihom. Nedvomno ji jo je kupila vnukinja.

»Mislite? Hvala.«

»Samo, tale nasmeh skriva bolečino. Bolečino skrivaš v srcu.» Odtegnila je roko in si jo položila v svojo. Prepletla si je prste. Obstali sva vsaka na svojem stolu.

S prsti sem objela skodelico čaja na mizici. Tale ženička, z rjavimi prodornimi očmi, me je dobila nepripravljeno. Nisem pričakovala klepeta o meni… Osamljeni in ostareli govorijo o sebi, o svoji preteklosti, o svojih nedoseženih ciljih, o odtujenih otrocih. Tu sem, da poslušam, prikimam, pokomentiram …in odidem nazaj v svoj varni svet.

»Vidim tvoje misli. Imam prav, ne? Že dolgo nisi povedala. Moraš povedati. Ni dobro držati v sebi.« Smehljala se je. Bila je prepričana v svoj prav. Tako kot je utihnila, je nenadoma spet spregovorila. Spet se je nagnila naprej v svojem stolu. Odložila sem skodelico, saj sem se bala, da mi bo spolzela med prsti. Seveda je imela prav! Za nič na svetu pa ji tega ne priznam.

»In prijatelj, ki si si ga našla. Dober človek je. Lepa ljubezen bo to, veš. Pametna ženska si. Šolana, ne dovoli si biti tiho. Povej na glas, kar je za povedati.«

Ne najdem besed, ki bi opisale moje misli, občutke v tem trenutku. Sem pa čutila, da mi je z obraza odtekla vsa kri. Verjetno so tudi možgani ostali brez kisika. Kako ve, če pa se vidiva prvič! Ne ve mojega imena. Jaz ne vem niti njenega imena…

»Ne morem povedati na glas. Nikogar ne zanima. Nikogar ni, ki bi mu zaupala.« Nepremišljeno je zletelo iz mene.

Svoji dlani mi je položila na lica. Nežno je s prsti drsela po pobledeli koži. Gledali sva se. Ugajal mi je njen dotik.

»Okoli sebe imaš ljudi, ki te imajo radi. Zavedaš se, da si ljubljena. Ti si tista, ki si ne dovoliš sprejeti, ljubiti.” Utihnila je. Videl se je učinek njenih besed na meni. Ona se je pa še naprej smehljala in mi gladila otrdela lica. Čisto mirno sem sedela. Mojo tišino je razumela in nadaljevala:

“Delovna si, deklica moja. Kot tvoj oče. Priden, a vseeno pridanič. Mati pa ti je krušna mama. Nič nisi imela od nje. Deklica, zlata, ne boj se. Tvoj nasmeh privablja ljudi. Veš jim prisluhniti. Znaš jih osrečiti. In res moraš dati iz sebe to bolečino.»

Zgrabila sem njene dlani in jih močno stisnila. Se zaveda, kaj govori? Zakaj mi to govori? Kdo si misli, da je, tale starka, zaprta v tem preddverju doma? Res misli, da mi bere misli, da me pozna?

»Veš, nekoč boš stara šestinosemdeset let. Takrat se boš zavedla, da je življenje lepo in kratko. Tule sedim in opazujem. Ljudje prihajajo in odhajajo. Redko kdo se usede k meni. Bojijo se me. Ti pa si pogumna in močna.»

Spustila sem njene dlani. Gotovo so jo že bolele. V grlu so mi besede zamrle. Kar je imela povedati, je povedala, očitno oziroma najverjetneje, saj je vstala iz svojega stola in se še zadnjič obrnila name s svojimi besedami:

»Tvoje Novo leto prihaja, zlata deklica.»  Odšla je svojo pot.

Bežno srečanje je prisililo preteklost, da dohiti sedanjost. Ni mi preostalo drugega kot, da se končno pomirim sama sabo. Bežno srečanje s starko mi je pokazalo kako zelo osamljena in žalostna sem. Jaz in ne ona.

»Tvoje Novo leto prihaja, zlata deklica…« njene besede še kar donijo v moji glavi. »Ja, prihaja in jaz bom stopila vanj z odprtimi očmi.