Tisto, kar nas povezuje

Dva dni nazaj je bil osmi marec. Kot vsako leto, bi tudi letos šla do moje stare mame in ji nesla rožico, čokolado, s sosednjega travnika komaj prebujajoče se zvončke, toda letos ni bilo tako, letos sem se odpravila na pokopališče in ji prižgala svečko ter jo v mislih objela in ji rekla, da jo zelo pogrešam in jo imam še vedno prav tako rada kot prej.

Res je, priznam, na svojo stare starše sem zelo navezana, mogoče tudi zato, ker prihajam iz vasi in so tam vezi v sorodstvu malce bolj povezane, kot pa pri tistih, ki živite v mestih, kaj vem. Mogoče tudi zato, ker smo v bistvu tudi sosedje in se vidimo vsakodnevno, ali pa zato, ker sta pazila na nas otroke, ko so bili starši v službi in skrbela za nas prav z vsako celico svojega telesa, mogoče kaj vem.

Toda lansko poletje sta praznovala 66 obletnico poroke, zamislite si kaj je to, to je obdobje,za katerega dvomim, da ga bo večina od nas sploh dočakala. Imela sta naporno življenje, toda na starost sta se imela prav lepo. Živela sta v sožitju z vnuki in bila vesela prav vsakega obiska, najbolj pa sta se razveselila svojih pravnukov.

Moja stara mama je oboževala tortice, kamorkoli sem jo peljala poleti, ko so bili starši na morju, sva se ustavili v slaščičarni in si privoščili nekaj sladkega. Tako, malo za pregreho, malo pa zato, ker sva vedeli kaj je dobro. Po licu mi je spolzela solza, ko sem se spomnila, kako sta se starim očetom ob poletnih in jesenskih sprehodih držala za roke in zrla tja nekam v prihodnost, ko sem videla, kako sta si izmenjala tiste male pozornosti, ki v tem norem tempu, dajejo pridih res iskrene ljubezni in hvaležnosti.

Potem, pa je nastopila zima in stara mama je kar naenkrat zbolela, v njenih očeh ni bilo več veselja, jedla ni nič več, komaj tu in tam je še kaj rekla. Boli še danes, po treh mesecih. Tako zelo boli, ko se spomnim nanjo na njen nasmeh in dobro voljo,  ki je bila vedno z njo, saj nikoli ni stokala in se pritoževala, da jo kdaj kje kaj boli, pa je delala skozi vse življenje, skrbela za družino, delala na njivi.

Staremu očetu je bilo nekaj časa zelo hudo, popolnoma verjamem; zamislite si biti z nekom več kot polovico svojega življenja, gledati ga, kako je skrušen in v sebi skriva bolečino. Če bi lahko bi mu jo vzela stran, toda ne gre. Vsak dan grem na obisk, da se malce pogovarjava in vidim, da je pogovor najboljše zdravilo. Ko mi pravi, da vsako jutro vstane, da mami poljub za dobro jutro in si gre pripravit zajtrk, mi solza zopet steče po licu. In tako počasi mineva dan za dnem in teden za tednom.

Tiho je odšla od nas in sedaj prav vsakič, ko pridem na pokopališče prižgem svečko njej v spomin, se zazrem v nebo in si mislim:”Srečna sem, ker sem te lahko spoznala, brez tebe bi bilo moje srce prazno in hvala, ker si nam dala krila, da smo lahko vzleteli, ter da si nam dala tisto nekaj v življenju, kar zares šteje; to je medsebojno razumevanje, ljubezen in spomine, ki bodo ostali za vedno.”