Otroci in potrošniška družba

Področja vzgoje otrok zajema tudi  prilagajanju družbi in okolju, v katerem živi.  Glede na njihovo starost moramo upoštevati njihove potrebe, katere moramo brezpogojno ločiti od njihovih želja. V predprazničnem času, ki se približuje, je še toliko bolj zanimivo izražanje  slednjih. Te pa so največkrat odraz družinskih finančnih zmožnosti. In otroke je potrebno »naučiti«, da jih razumejo in hkrati sprejmejo.

Otroci in denar

Otroci imajo danes na voljo toliko denarja. Kdaj torej dobijo predstavo o tem, kaj je to denar? Odgovore bi lahko iskali pri otrocih, vzgojiteljih, strokovnjakih, statistikah in raziskavah …

Strokovnjaki so ugotovili, da najrazličnejši mediji ne naredijo dovolj za predvajanje oddaj (predpraznični čas) za otroke, ki bi spodbujale otroško domišljijo, upoštevale otroško dojemanje, občutenje in ravnanje, se vživele tako v resnični kot domišljijski otroški svet, upoštevale njihovo stopnjo razvoja, argumentirale stvari tako, kot bi jih argumentiral otrok, združevale resničnost in domišljijo. Na osnovi reklamiranja v medijih se interes otrok po določenih artiklih poveča, velikokrat izhajajoč iz dejstva, da tudi odrasli nismo imuni na ponudbe, s katerimi nas »bombandirajo« vsakodnevno. Razsodnost torej ni odveč.

Smo družba potrošnikov

Novost za naše otroke je tudi skrajno potrošniško in storilnostno naravnana družba, ki smo jo ustvarili.

Njihovo otroštvo je krajše kot kdaj prej, hkrati pa so dalj časa odvisni od svojih staršev.

Najlepša doživetja za otroke in odrasle (starše) so še vedno tista, ki jih doživijo skupaj. To so izleti v naravo (namesto gledanja televizije, kjer je veliko nasilja), druženje s prijatelji, branje knjig, ukvarjanje s športom, sprehodi … Med vrednotami, ki jih naštevajo otroci in mladostniki, je denar šele na petnajstem mestu. Seveda pa je za gospodarstvo odločujočega pomena, zato sodobni svet skuša mladim tako ali drugače vtepsti v glavo pomen denarja. Gospodarstvo in reklamna industrija vlagata ogromne vsote, da bi otrokom izvabila žepnino. Veliki koncerni se neopazno tihotapijo v otroška srca.

Starši, otroci in potrošnja

Čeprav si starši prizadevamo, da bi bili naši otroci do potrošništva kritični, je to željo največkrat zelo težko uresničiti. Po navadi se izgubi v neskončnih pogovorih o nakupih. Pogovori o tem, ali neko stvar kupiti ali ne, trajajo zelo dolgo. Večkrat smo  zmagovalci,  nazadnje pa se zgodi, da otrok spet doseže svoje. Dobra volja, razpoloženje staršev je primer in zato večkrat popustimo željam svojih otrok.

Velikokrat se znajdemo v dilemi, ali svojemu otroku, glede na čas, v katerem živimo, nudimo dovolj. Ali morda celo manj, kot smo bili deležni od svojih staršev. Vsak starš želi svojemu otroku najboljše, seveda glede na svoje zmožnosti. Pri tem radi pozabljamo, da »imajo vsake oči svojega malarja«, in da otrok velikokrat nehote izkoristi svojo vlogo v družini, katera je pogojena ravno z njim. Ali se pustimo zaradi tega zapeljati, ali se pač znamo v pravem trenutku prav odločiti, je stvar vsakega posameznika.

Časi, ko so bili otroci zadovoljni »z majhnim« so mimo. Tega so se naučili od nas, odraslih. Zakaj pa mislite, da je toliko nezadovoljstva med ljudmi glede višine osebnih dohodkov. Vsi stremimo više, želimo živeti boljše, s tem pa posledično omogočati boljše življenje našim otrokom. Seveda vso to agonijo in hlepenje po boljšem spremljajo tudi naši otroci. In se učijo.

Reklame in škodljiv vpliv le-te pri vzgoji potrošnika

Reklamni psihologi, marketinški menedžerji, strokovnjaki za distribucijo ter nešteti strokovnjaki za prodajo iz različnih panog in industrijskih vej nas »obdelujejo« z namenom, da bi naše nič hudega sluteče otroke vzgojili v voljne potrošnike. Četudi kdaj sprevidimo, da nam zahrbtno laskajo, to še zdaleč ne pomeni, da ne bomo postali njihove žrtve. Skupaj z otroki bi si morali zgraditi močno obrambo. Kajti otroci še nikoli niso imeli toliko denarja, še nikoli jih niso reklamni jastrebi tako lovili in zato tudi še nikoli ni bilo tako pomembno, da se začnejo že zgodaj učiti, kaj sploh pomeni razpolagati z žepnino.

Naloga tistih, ki delajo reklame, je, da izbrano skupino ljudi pripravijo do nakupa. Še preden se reklama pojavi na televiziji, so tu različni strokovnjaki, ki se močno intelektualno in materialno angažirajo, da lahko udrihajo po naših otrocih.

Reklamni spoti, otroške oddaje, ugankarske oddaje in televizijski kvizi zapeljujejo otroke že od vrtca ter jim privzgajajo želje in hotenja po dobrinah. Te  v marsikateri družini otrokom zaradi gospodarske krize in nezaposlenosti niso dostopne. Reklame bodo vedno, ne glede na standard družin. Potrudimo se pri vzgoji otroka in mu pri vstopu v svet potrošnje nudimo odgovore, kaj lahko in kaj ne. Potem tudi reklame ne bodo več bav –bav in otroci se bodo ob obisku prodajaln s prepolnimi policami »dobrot« znali obnašati finančnim zmožnostim svojih staršev primerno.

 Ali naj otroci spremljajo reklame?

Tudi če ne želimo, je to vsakodnevno prisotno. Komercialni in vedno pogosteje tudi nacionalni mediji so odvisni od njih. In veliko reklam na televiziji je namenjenih otrokom. V njih največkrat tudi nastopajo otroci. Reklamna sporočila se namenoma pojavljajo med najbolj priljubljenimi otroškimi oddajami. Posebno pogosta so ob sobotah in nedeljah dopoldne, ko starši nakupujejo ali pa še spijo. Poleg televizije, radia, časopisov, revij in plakatov obstajajo še »mediji«, ki jih kot reklame ne jemljemo tako resno. To so klubi strank, telefonske akcije, metanje listkov iz letal, oglaševanje po pošti in reklamne brošure. Naslovov ni težko dobiti. Tudi pošta konec koncev gleda pri vsem tem zgolj na dobiček.

Reklamni prijemi, ki so usmerjeni k otrokom, niso nič manj profesionalni od tistih za odrasle, po učinku pa jih celo prekašajo. Prvi vzrok je v tem, da predšolski otroci niso sposobni ločiti med igro in reklamiranjem oziroma med navideznostjo in resničnostjo, drugi pa je v tem, da reklamiranje enega izdelka nakazuje reklamiranje še kakih desetih drugih izdelkov.

Vloga staršev je najpomembnejša

Iz življenja naših otrok danes ni več mogoče popolnoma odstraniti komercialnih vplivov. Učitelji, starši in terapevti tožijo o živčnih in neprespanih otrocih. In to ne brez razloga. Nikakor pa ne moremo pod dolgem in po čez obsojati televizije in tudi ne reklam. Vloga staršev je pri tem najpomembnejša, vsekakor pa se o potrošnji in vplivu veliko govori tudi v šoli, ki naj bo suport pri vzgoji otroka tudi na tem področju.

Menim, da moramo svoje otroke pripraviti, da ob prekaljenih reklamnih prijemih ne bodo tako nekritični in nebogljeni, ter da bodo o njih bolje poučeni. Ali se nam bo to obrestovalo v predprazničnem času, ki je pred vrati, presodite sami.

mag. Bojan  Macuh, sociolog