Odtujenost – zakaj smo odtujeni od sebe in drugih?
Pred časom sem se odpravila v planine. To je bil pravi balzam za mojo dušo in umiritev v naravi, ki mi vedno prinese ogromno novih spoznanj. Na poti sem srečala tri starejše moške, s katerimi smo malce poklepetali. Moški so kljub svojim letom bili polni življenja in razigrano so govorili o tem kaj vse so doživeli in kaj vse pravzaprav ta trenutek doživljajo in si dovolijo imeti, spoznati in videti. V svoji pestri zbirki življenjskih izkušenj so nanizali kar nekaj oprijemljivih modrosti, ki so se mi vtisnile v spomin.
Ko sem prišla na vrh gore, sem svojim mislim pustila prosto in ugotovila sem, da občudujem (starejše) ljudi, ki živijo na polno. Morda so tako živeti šele pričeli ali pa so to počeli že od nekdaj. Pravzaprav to sploh ni toliko važno … osmišljajo namreč moje zavedanje, da je potrebno vzeti življenje v svoje roke in ga prenehati zapravljati za nesmiselne stvari, s katerimi se včasih še preveč ukvarjamo in tratimo svojo energijo kar tja v tri dni.
Nekaterim stvarem v življenju pripisujemo prevelik pomen. V večini takšne stvari sploh niso pomembne. Čez leto, dve ali čez deset let, bodo še manj pomembne. Mogoče izgledajo pomembne v 3 dimenzionalnem materialnem svetu, ki nas dnevno zasipa z vsem mogočim »sranjem« samo zato, da bi prestrašeno ždeli v svojih majhnih »votlinicah« – naših domovih in se zgolj izjemoma prikradli ven ter si drznili živeti, tako zares … živeti na polno.
Vendar si s tem, ko se fokusiramo zgolj na to, ne dovolimo niti zares živeti, niti zares ljubiti in ne imeti in ne biti. Pravzaprav si vse to, večkrat dovolimo zgolj v omejenem smislu, ker živimo v nekakšni matriki sveta, ki ga večkrat gledamo popačeno skozi različne perspektive, kot so perspektiva strahu, prestrašenosti, jeze in žalosti.
Toda svet ni strašen, le ljudje, ki ga vidimo skozi oči strahu, smo prestrašeni. Svet prav tako ni jezen. Jezen je samo za tiste, ki ga gledajo skozi oči jeze. In prav tako svet ni žalosten. Žalosten je zgolj za tiste, ki ga gledajo skozi perspektivno pogleda žalosti. Svet je zgolj svet, prostor v katerem se trenutno »igramo« in izkušamo svojo zemeljsko izkušnjo. Vse kar vidimo, je zgolj naša lastna projekcija.
Nič ni tako zares groznega, kar pa včasih zares dojamemo in začutimo šele takrat, ko izstopimo iz vsakdanjika in zamenjamo okolje, čeprav samo za nekaj ur.
Tako sem razmišljala, ko sem iz gore zrla v svet, ki je bil pod menoj, svet, ki sem ga v tistem trenutku imela kot na dlani, zdelo se je celo, da je bil »moj«. V meni je tlelo močno zaupanje, da lahko v življenju dosežemo vse kar je namenjeno naši srčni poti, ker je v naravi sveta, dovolj vsega za vse naše srčne želje. Narava je namreč del nas in mi smo del nje. Ni ločnice med nami in njo. Bolj kot se vračamo k naravi in v naravo, bolj se povezujemo s svojim izvornim bistvom.
Človek, ki je povezan s seboj in svojim izvornim bistvom, pa je povezan tudi z drugimi ljudmi. Ni odtujen, tako, kot je v današnjem svetu odtujenih toliko ljudi. Razmišlja o tem, da svojemu življenju doda dodano vrednost, s katero so se malo prej »pohvalili« moji pohodniški prijatelji, ki sem jih srečala na poti. V naravi kjer se zabrišejo meje vpetosti v matriko vsakdanjega balasta, je prostor za nove ideje, svežo energijo ter povezovalni duh med nami in tam se zabriše tudi odtujenost.
