Niti Kalvarija, niti Beba, zmagala je dobrodelnost

Kalvarija je hrib nad Mariborom z nadmorsko višino 375 m. Gre za vinogradni grič, na katerem stoji cerkvica svete Barbare, h kateri vodi križev pot s kapelicami kot zahvala za prenehanje kuge med letoma 1680 in 1681. Posebej zanimiva je zadnja kapela, v kateri je skupina pod križem delo baročnega kiparja J. Strauba.

A najbolj znana je Kalvarija zaradi svojih znamenitih kamnitih stopnic, ki veljajo za priljubljeno sprehajališče Mariborčanov in okoličanov. Ljudje se pripeljejo tudi precej daleč, da bi se vsaj enkrat povzpeli po znamenitih štengah, kot jim pravimo Štajerci. Za nepripravljenega pot po teh stopnicah ni preprosta. Že njihovo število ni zanemarljivo, a lega je tista ki v resnici oteži pot. Stopnice so prilagojene hribu, kar pomeni, da so neenakomerno razporejene in zelo raznolike. Višje, nižje, širše, ožje in zmagovalke nagnjene. Navzdol seveda. Ko stopiš na takšno, imaš občutek, da te kar rahlo vleče k vznožju hriba. A nekateri se po njih povzpnejo skoraj vsak dan. Nemalo je tistih, ki jih pretečejo ali vmes izvajajo še razne vaje. Nekateri jih uspejo premagat celo večkrat zapored.

In potem se najde nekdo dovolj pogumen in po mnenju večine navadnih smrtnikov, ki jim je 454 stopnic zgornja meja, dovolj nor, da se te stopnice nameni premagat 111 krat v 24 urah. 29-letna Mariborčanka. Humanitarka in rekreativna športnica, predvsem pa ženska norih idej, Beba Ščap. Ženska, ki je dve leti nazaj 24 ur kolesarila na statičnem kolesu in zbrana sredstva (1.860 evrov) namenila Zvezi prijateljev mladine Maribor, kjer so jih namenili nakupu pripomočkov, ki jih za delo in življenje potrebujejo otroci s posebnimi potrebami. Aprila lani je na statičnem kolesu kolesarila 30 ur in znatno višji znesek zbranih sredstev kot leto poprej (3.480 evrov) namenila Zavodu 13, ki je denar porabil za terapije otrok s posebnimi potrebami. Za letos si je zadala precej težji podvig. V 24 urah se je namenila 111-krat premagati kamnite stopnice na Kalvarijo.

Projekt je izpeljala v sodelovanju z Zdravo zabavo in Zavodom Antona Martina Slomška. Prispevke so zbirali od podjetij in na samem dogodku. Sredstva so namenili Fundaciji za športnike, ki jo je ustanovil Tomaž Barada pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije.

Zakaj ravno 111-krat? S 111 vzponi in spusti bi presegla mejo 100.000 prehojenih stopnic. Lepa okrogla številka, ki kar zdrsne z jezika. Žal pa ne tudi pod nogami. Beba je vedela, da bo težko, zato je že od vsega začetka hodila s palicami, ki so ji bile v pomoč tako pri vzponih kot pri spustih. Načrtovala je kratke pavze in imela dva fizioterapevta. Seveda je bila z njo ves čas tudi skrbno izbrana ekipa.

Pogled na “štenge”

S svojim letošnjim dobrodelnim podvigom imenovanim Kalvarija 111 je startala 4. aprila ob 18. uri.Predvidoma naj bi zaključila 5. aprila, prav tako ob 18. uri. Beba pravi, da je štirica njena srečna številka, a tokrat se žal ni izkazala za takšno. Kljub tiste dni lepemu vremenu je izbrala prav datum, ko je bil za Maribor napovedan dež. Spraševali smo se, ali bo dogodek prestavljen, a Beba vremenu ni pustila motiti načrtov. Ob 18. uri je zagrizla v stopnice. Tisti, ki nismo mogli biti prisotni, smo si lahko ogledali posnetek slovesnega pričetka.

V živo sem jo šla pogledat malo po pol enajsti zvečer. Mrzlo je bilo, med vožnjo sem vključila gretje. Pihalo je, pršele so drobne, hladne kapljice. Pripeljala sem se ravno v času, ko se je Beba po že kdo ve katerem vzponu spuščala. Nekaj minut se je zadržala v svojem štabu. Morda je spila kak požirek toplega čaja, se malo ogrela, imela pa je dovolj časa tudi za objavo na Facebooku. In že se je spet v temi vzpenjala. Ves čas ob predstavitvi projekta in med njim je vabila ljudi, da se ji pridružijo. Na ploščadi Zavoda Antona Martina Slomška je ob tej uri še bilo nekaj ljudi, a večino je pregnalo vreme. Morda je bilo bolje tako, saj bi jo na spolzkih stopnicah v temi po mojem mnenju bolj ovirali kot ji bili v vzpodbudo. Ostala sem nekaj časa in gledala navzgor. Videla sem le prvih nekaj stopnic. Bilo je pretemno. Čudila sem se, da stopnice niso osvetljene, a svetloba bi verjetno naredila več škode njenim očem kot koristi njenim nogam. Kar streslo me je ob misli na morebitne poškodbe v tako težkih pogojih.

Okrog pol osmih zjutraj sem spet bila na prizorišču. Vidno utrujena, premražena je z velikimi sončnimi očali na nosu Beba še kar hodila. Ekipa je imela v tem času nekaj več dela, saj so otrokom in staršem zapirali pot do vrtca, šol in dijaškega doma. Videti je bilo, da vse teče gladko.

Okrog pol četrte popoldan sem izkoristila proste pol ure in spet skočila pod Kalvarijo. Prepričat se na lastne oči da še hodi. Zdelo se je, da komaj še premika noge. Proti vzponom prejšnjega dne je zdaj prav počasi lezla navzgor. Po poti se je pogosto ustavljala, klepetala z ljudmi in božala pse. Prisotni smo se spraševali, ali ima toliko vzponov v rezervi in zavlačuje do uradnega zaključka ali preprosto ne more več.

Malo pred napovedanim časom uradnega zaključka sem se spet vrnila. Gledali smo na stopnice in jo čakali, nje pa od nikoder. Končno smo jo opazili na ploščadi. Zadnji vzpon je opravila dobre pol ure prej. Zdaj je ovita v državno zastavo čakala na uradni zaključek. Mi pa smo čakali, da nam končno povedo, kolikokrat ji je uspelo premagat znamenite “štenge”. Že pred uradno razglasitvijo sem slišala iz Bebinih ust številko 66. Kasneje sem tudi uradno izvedela, da je to končno število vzponov in spustov, ki jih je zmogla. Pogled na njene športne copate je povedal vse. Velike luknje v njih so pričale, da tudi copati niso mogli več.

Ogromno ljudi je prišlo v teh 24 urah podpret projekt. Med njimi tudi veliko znanih obrazov. Ogromno ljudi je Bebo pospremilo vsaj en vzpon in spust. Ljudje vseh starosti, tudi starejši in otroci. Vsak je malo pripomogel k končnemu znesku. In več kot uspelo jim je. Za nadarjene športnike iz socialno ogroženih okolij so zbrali 4.865,79 evrov. Ne glede na to, koliko in kako zelo sta Kalvarija in Beba merili moči, je v tej igri zmagala dobrodelnost.

In danes, ko sva se s prijateljico kot že tolikokrat prej povzpeli po znamenitih “štengah” na Kalvarijo, je beseda nanesla tudi na Bebo Ščap. Na vse tri njene odmevne projekte, predvsem na zadnjega. Na zasnovo, izvedbo in na zbrana sredstva seveda. Strinjava se, da je projekt več kot uspel. Znesek zbranih sredstev je presegel vsa pričakovanja. Prav tako glavna akterka. Škoda edino, da si je zadala opraviti določeno število vzponov. Če bi si zadala za cilj le 24 ur neprekinjene hoje po stopnicah, bi bil cilj izpolnjen in njeno zadovoljstvo verjetno še večje.

Do zdaj je izbirala izzive, ki bi jih (z ogromno treninga seveda) lahko izvedel marsikdo. Potrebna je bila samo nora ideja in vztrajnost, ki pa ju imajo le redki. Beba ima oboje, zato komaj čakamo naslednjo noro idejo, njen projekt v letu 2018.