Layla in druge blues pesmi

“Ko je tvojega dneva konec in bi ga rad še nadaljeval … Kokain”. Nesmrtna pesem J.J. Cala, ki jo je Eric Clapton postavil med rock n roll klasike, je tresla polno dvorano Winner Stadthalle na Dunaju. Ta kitarski virtuoz nas navdošujejo že 60 let in imel sem to srečo, da sem videl svojega najljubšega kitarista v živo.

Eric, moj beli kit

Po nekaj letih smole, ki sem jo imel, kar se tiče obiska njegovega koncerta, sem imel letos končno srečo. V preteklosti so se mi dogajale klasične »koncertne težave«. Ali nisem imel denarja ali pa časa. No, lansko leto je bil pa ekstrem. Aranžma sem kupil že februarja, koncert je bil junija. To je bil koncert, ki sem se ga res veselil. Na dan koncerta sem šel iz Slovenj Gradca proti Celju. Ponovno sem potoval s Koncerti.net. Vstopno postajo sem imel v Celju in nekje med Velenjem in Celjem sem dobil sporočilo, da koncert odpade. Seveda nisem mogel verjeti. Vseeno sem se odpeljal do Celja in tam pisal sporočilo organizatorju potovanja, če je res ali je to slučajno kakšna šala. In dobil sem odgovor, da je Claptona zagrabilo v hrbtu. Potolčen sem si šel nazaj domov lizat rane in preklinjal, zakaj Eric ne dviguje težke stvari z nogami namesto s križom. Samo kaj moram, poslušam pač rock dinozavre.

Dobra karma

Na mojo srečo je Eric obljubil, da bo imel popravni izpit iz tega koncerta. Letos je po turneji v Aziji in nekaj festivalov v ZDA  držal svojo obljubo in se vrnil na Dunaj. In tako sem 26. junija ponovil vajo. Sedel v avto in se odpeljal v Celje, takrat sem se usedel na avtobus in vedel, da danes gre zares, videl bom »Boga kitare«. Na avtobusu sem videl že znane obraze iz preteklih koncertov. Takrat nisem bil med najmlajšimi. Poleg mene je sedela mama 14 letnega fanta, ki je velik ljubitelj Claptona. Dejal je da bi rad videl svojega heroja in mogoče dobil njegov podpis (velik sreče pri tem). Njegova mama je sicer bolj ljubitelj rock n rolla tipa Aerosmith, kot pa blues glasbe, ampak bi rada uresničila sinovo željo. Preden smo prišli na Dunaj je naš vodič Tadej Košmerl (šef podjetja) dejal, da pridem v predel Dunaja, kjer se ne rabimo preveč mučiti z nemščino in bomo sami videli kako stvari tam delujejo.

Kot vedno, ko pridem nekam, poiščem en miren prostor, da se lahko usedem in popijem pivo. Na srečo je pred Wiener Stadthale (kjer se bo odvijal koncert) bil park, kjer sem se lahko malo spočil od avtobusne vožnje. In kot je dejal naš vodič, nisem zasledil niti ene nemške besede. Bili smo v balkanskem predelu Dunaja.  Po navadi vedno najdem nekoga s katerim se družim pred začetku koncerta, takrat sem bil pač sam. Ker se je koncert odvijal v času Svetovnega prvenstva v nogometu sem našel eno pakistansko restavracijo, kjer sem si naročil nekega piščanca v palačinki ter pogled tekmo med Nemčijo in ZDA.

Ob osmih sem vstopil v dvorano. Kot vedno sem si kupil koncertno majico za spomin ter dobro pozicijo, kjer bom lahko dobro videl na oder. Skoraj vedno kupim stojišča, se mi zdi neumno sedeti na rock koncertih, v Claptonovem primeru bolj rock/blues.

Spet je bila predskupina in tokrat sem bil zelo razočaran oziroma šokiran. Spoštujem vsako glasbo, ampak Chris Emray ni spadal to noč v to dvorano. Nekakšen avstrijski Justin Bieber na kitari. Na srečo je igral pol ure, nato pa prepustil oder mojstru.

Clapton trka na vrata

Skoraj 11 tisoč glava množica je z bučnim aplavzom pozdravila Erica, ki je začel z lahkotno pesmijo Somebody’s Knocking in dal množici vedeti, da naj se  danes  pripravijo na »rockgazmični« večer. Sledila je blues klasika Key to the Highway. Na velik zaslonu sem opazil, da Clapton res uživa ob igranju. Med pesmimi se pogosto nagne nazaj, zamiži ter s svojimi prsti ustvarja magične zvoke na svoji kitari. Sledil je bolj znani komad Pretending ter priredba klasike od Muddy Watersa Hoochie Coochie Man. Nato je potegnil iz rokava Tell the Truth, komad iz časov njegove skupine Derek kand the Dominos.

Nato so Ericu ponudili stol in akustično kitaro. Zaigral je klasiko od Johnnya Moora Driftin Blues  in gledalci smo mu pomagali pri ritmu s ploskanjem. Sledila je čudovita priredba od Jimmya Coxa, Nobody Knows You When You’re Down and Out, ter pesem iz liste klasik od legende J.J. Cala, Crazy Mama. Pri teh klasikah je Eric pokazal bistvo bluesa, tako kot so ga nekoč igrali Robert Johnnson ter Howlin Wolf.

Clapton me je presenetil z naslednjo pesmijo, po kateri ga poznajo mnogi Tears in Heaven. To pesem je redno igral po smrti njegovega sina, nato pa je izginila iz njegove Setliste. Dejal je, da  je ne rabi več igrati, mogoče so spomini prišli nazaj ali pa je videl, da je ta pesem pomagali mnogim v stiski. Pesem Layla ni potrebno posebej predstavljati. Meni osebno je bolj všeč originalna verzija, vendar mnoge ženske v dvorani so verjetno dobile mehka kolena ob njegovi čudoviti akustični verziji. Pri pesmi How Long je Clapton ponovno vzel v roke svojo črno belo Fender Stratocaster kitaro, ter prepustil vokalno izvedbo pesmi Paulo Carracku na klaviaturah. Z Wonderful Tonight so ponovno dame prišle na račun, ter seveda romantične duše. Po romantičnih komadih se je Eric zatekel k temeljem bluesa Croas Road Blues ter Little Queen of Spades. Končal pa z nesmrtnim Cocainom, kjer je dvorana, skupaj z mano,  ponorela.  Erica smo potem morali z aplavzom poklicati nazaj, ko nam je še za finiš zaigral High Time we Went.

Mr.Slowhand

S tem koncertom sem lahko črtal Erica iz svojega seznama. Po letih muk sem ga sedaj videl in slišal v živo. Videl sem tudi ta fenomen, ko Eric zatisne oči in vklopi svoj »Clapton način« ter nam postreže z neverjetnimi kitarskimi vložki. Potešena je bila moja potreba po odlični glasbi (nasmeh na obrazu, ter kurja polt). Res je, da njegove današnje koncerte ne moremo primerjati iz časov, ko je igral v skupini Cream ali poznejše solo kariere, vendar še vedno pokaže veselje do igranja v živo, ter gledalce ne pusti razočarane. Eric je igral zelo lepo, kot tudi njegova skupina. Videl sem veliko odličnih kitaristov v živo od Richardsa, Santane, Fogerty … , ampak čez Claptona ga ni. Preprosto mi sede njegov način igranja.

Mnogi bi se jezili, ker ne igra veliko svojih komadov na koncertih, ampak kot je Eric povedal v nekem intervjuju, da on je samo blues poštar, dostavi blues k tvojim ušesom. Do svoje glasbe je zelo kritičen in raje izda in zaigra že preverjen blues komad, kot nekaj svojega, kar je precej značilno za blues izvajalce.