Kje se skriva idealen/idealna moški/ženska?

Vsaka ženska si želi biti ljubljena in edina, vsaka ženska je vsaj enkrat (če ne že celo) v življenju sanjala dolgo belo poročno obleko, ki bi še bolj poudarila njeno lepoto in ženstvenost. Ampak skozi čas se je populacija “sanjske ženske” bistveno zmanjšala, moški imajo vse manj izbire in konkurence pri iskanju idealne ženske, saj jih več ali manj vse zakrivata blišč in šminka. In kje iskati “popolnega moškega”, ko pa večino privlači lažen sijaj?

Kakšna naj bi bila prava izbira, so počasi začeli pozabljati, ker prevladujejo neke vizualne lepote, katere še zdaleč nimajo tako močnega karakterja kot je njihova šminka. Sočlovek se je razvil v neko socialno mrežo, kjer promovira sebe kot podobo in ne kot osebnost. Tudi če prispeva k dobrodelnosti, je le ta izpostavljena lastni reklami, ki naj bi ljudi sprejela kot neko požrtvovalno osebnost, polno dobrote in razuma. In kje je ta razum, če pomagaš siroti, sam pa si na sliki oblečen v vse možne blagovne znamke? Kako pomagaš lačnim, če sam ne občutiš lakote? Če daš od sebe, začutiš, kaj pomeni biti človek.

Vse se vrti okoli “lajkov”, kot da si boljši človek, če imaš 300 všečkov na sliki. Se človek res več ceni na podlagi tega? Je res pomembno, kaj si mislijo osebe, ki te dejansko ne poznajo? 3.000 prijateljev na Fb-ju, v resničnosti pa komaj pet tistih pravih.

“Otročje fore” na fakulteti, nespoštovanje profesorjev, jezikanje .. Kot da 12 let obiskujemo srednjo šolo. Krepitev in razvijanje informacij postaja nezanimivo za vsako novo generacijo, saj smo preokupirani s tehnologijo ter odvisni od zdržljivosti njene energetske moči.

Torej, kje se skrivata “sanjska ženska in popolni moški”? V množici vseh teh reklam, blišča, sijaja in tehnologije? Hvala Bogu, se najdejo “tovarniške napake”, v katerih vladata razum in inteligenca, v katerih bije srce s polno paro prepričanja, da je splošna razgledanost vrlina, dejstvo, da smo vsi ljudje lepi ter da imamo vrednote, ki nas držijo skupaj kot enoto.

Ne rabimo aplavza, temveč roko, katera nas dvigne, ko sami ne vidimo izhoda, roko, ki nas krepi, ko smo šibki, roko za dokaz, da nismo programirani, da nismo roboti. Človek postane sočlovek, ko se zave svojih vrednot in ko sprejme svoje pomanjkljivosti.

Po resnici povedano mi ni všeč to, kar vidim in slišim; prekratke ljubezenske zveze, matere samohrani8lke, možje z neukrotljivimi ženami, otrok brez samospoštovanja .. Če smo že del promoviranja, potem se predstavimo v najlepši luči, v luči ČLOVEKA. To naj bo naša reklama za bodoče generacije, ki šele prihajajo!