Kako sem pred jesenjo zatesnil okna: preprost pregled tesnil brez menjave oken

Ko se zjutraj prvič zazdi, da ob zaprtem oknu nekaj vleče po gležnjih, je skušnjava velika: kupiti najdebelejši samolepilni trak in ga nalepiti povsod. Pri oknih to ni najboljša pot. Najprej je treba ugotoviti, kje zrak sploh prihaja skozi in ali je težava res v tesnilu.

Sam se takšnih jesenskih opravil lotim z enim pravilom: najprej pregled, potem nakup. Pri odpiralnih delih oken je obrabljeno ali manjkajoče tesnilo pogosto mogoče urediti brez večjega posega. Če pa piha med okvirjem in zidom, se okno slabo zapira ali je okovje očitno povešeno, samolepilni trak ni prava rešitev.

Najprej poiščem mesto, kjer piha

Okno zaprem tako kot običajno in z dlanjo počasi preverim stik med krilom in okvirjem. V hladnejšem dnevu se prepih pogosto začuti že brez pripomočkov. Pregledam tudi obstoječe gumijasto tesnilo: ali je otrdelo, razpokano, sploščeno ali kje odstopa.

Pomembna je razlika med dvema vrstama rež. Tesnilni trak je namenjen predvsem stikom na delih, ki se odpirajo in zapirajo. Nepremične reže med okvirjem, polico in zidom zahtevajo drugačen način tesnjenja. Če izvor prepiha ni jasen, ne lepim ničesar na slepo.

Pri zelo novih oknih sem še posebej previden. Če imajo nepoškodovana tovarniška tesnila in se pravilno zapirajo, dodatni trak lahko naredi več škode kot koristi: krilo se lahko začne težje zapirati, tesnilo pa je na napačnem mestu.

Staro nalepljeno tesnilo odstranim v celoti

Če je na okvirju že star samolepilni trak, ga ne prelepim z novim. Odstranim ga in očistim ostanke lepila. Površina mora biti pred lepljenjem čista, suha ter brez prahu in maščobe.

To je dolgočasen del opravila, a ravno tu se pogosto odloči, ali bo novo tesnilo držalo eno sezono ali se bo začelo odlepiti po nekaj tednih.

Če ima okno originalno gumijasto tesnilo, vstavljeno v utor, ga ne izpulim samo zato, da bi ga nadomestil s poceni penastim trakom. Takšno tesnilo je del sistema okna. Če je poškodovano, je bolje poiskati ustrezen nadomestni profil ali vprašati serviserja.

Debelina tesnila je pomembnejša od barve in znamke

Samolepilna tesnila so na voljo v različnih profilih in debelinah. Cilj ni zapolniti režo z največ materiala, ampak izbrati tesnilo, ki se ob zaprtju ravno prav stisne.

Predebelo tesnilo pomeni, da moram okno zapirati na silo. To je znak, da sem izbral napačno mero ali mesto. Pretanko tesnilo pa ne bo ustavilo prepiha.

Pred nakupom zato preverim približno velikost reže in navodila proizvajalca izbranega tesnila. Pri starih lesenih oknih so reže lahko po obodu zelo različne, zato en profil ni nujno prava rešitev za vse štiri stranice.

Kako nalepim samolepilno tesnilo

Ko je površina pripravljena, delam počasi. Začnem na ravnem delu okvirja in zaščitni papir z lepilne strani odstranjujem sproti, ne vsega naenkrat. Traku med lepljenjem ne raztegujem, saj se lahko pozneje skrči in na spojih nastanejo reže.

Tesnilo pritisnem po vsej dolžini. V vogalih ga namestim tako, da ni nepotrebnih špranj, hkrati pa ne naredim debelega kupa materiala, ki bi oviral zapiranje.

Ko končam, okno nekajkrat previdno odprem in zaprem. Kljuka se mora premakniti normalno. Če moram uporabiti občutno več sile kot prej, tesnilo ni pravilno izbrano ali nameščeno.

Česa ne zatesnim

Pri tesnjenju ne zapiram odprtin, za katere ne vem, čemu služijo. Sodobna okna imajo lahko odvodne oziroma drenažne odprtine, nekateri prostori pa namenske prezračevalne elemente. Ti morajo ostati funkcionalni.

Prav tako ne poskušam s tesnilnim trakom reševati kondenza ali plesni. Prepih in prezračevanje nista ista težava. Bolj zatesnjen prostor še vedno potrebuje primerno prezračevanje, še posebej v kuhinji, kopalnici in spalnici.

Kdaj raje pokličem serviserja

Samolepilno tesnilo je smiselno za manjši, jasno prepoznan problem na stiku krila in okvirja. Orodje odložim, kadar se krilo drgne ob okvir, kljuka težko zapira že brez novega tesnila, je steklo poškodovano, je okvir deformiran ali prepih prihaja iz stika med oknom in zidom.

Pri takšnih težavah je lahko potreben servis okovja, zamenjava originalnega tesnila ali sanacija vgradnega stika. Dodaten trak bi težavo samo prikril.

Majhen poseg, če je narejen na pravem mestu

Dobro tesnjenje ni tekmovanje v tem, koliko metrov traku lahko nalepimo na eno okno. Najboljši rezultat je pogosto precej skromen: najti dejansko režo, očistiti podlago, izbrati ustrezno debelino in preveriti, ali se okno po posegu še vedno normalno uporablja.

Če se tega lotim pred hladnimi in vetrovnimi dnevi, imam tudi dovolj časa, da napako popravim brez zmrzovanja ob odprtem oknu. In to je zame dovolj dober razlog, da pregled tesnil vsako jesen uvrstim med tista kratka hišna opravila, ki jih je bolje narediti pravočasno.