John Donne, sladki krompir in sekundarni terorizem
“No man is an island,” oziroma “Noben človek ni otok”, je prvi zapisal pesnik in pisatelj John Donne, stavek pa so za njim uporabili še mnogi pesniki, pisatelji, glasbeniki in filmarji. Ne glede na našo življenjsko filozofijo in prepričanje, ne moremo zanikati, da si vsaj do neke mere delimo ta svet in življenje.
Naj si priznamo ali ne, bolečina sveta in človeštva je naša bolečina, in ljubezen in radost tega sveta pripadata nam vsem.
Nekega dne je opica na nekem otoku dobila zamisel. Svoj sladki krompir je odnesla k vodi in ga umila, preden ga je pojedla. To so videle druge opice, in tudi same pričele z enakim početjem. Navada se je širila po načelu “glej in se uči”. A ko je število opic, ki so opravljale to opravilo doseglo neko število, ki mu lahko rečemo kritična masa, so to začele početi vse opice, tudi tiste na drugih otokih. Torej opice, ki tega opravila niso mogle videti in se ga naučiti. Lahko bi rekli, da je umivanje sladkega krompirja postalo del kolektivne zavesti živalske vrste, saj se je razširilo brez učenja z opazovanjem.
Kako in zakaj je do tega prišlo, ne vem. Ampak če kolektivna zavest res obstaja, in če deluje po načelu kritične mase, potem bi lahko rekli, da je človeštvo v resnih težavah. Kaj vse se po svetu dogaja in zakaj, o tem ne bom razpredala. Ne zato, ker nikomur ne pomaga. Tudi ne zato, ker o tem verjetno veste veliko več kot jaz. Jaz, namreč, ne spremljam novic.
Mnogi, morda tudi mnogi med vami, ob tem bolj ali manj odkrito zavijejo z očmi. Torej naj vas vprašam: s kakšnimi mislimi sedete pred televizor, za računalnik, odprete časopis, prižgete radio? Se vprašate, kaj se je lepega in dobrega zgodilo? Ali pa pričakujete nesposobne in pokvarjene politike, nov teroristični napad, naravno nesrečo ali finančni zlom? Kaj čutite, ko vidite vse omenjeno? Bolečino? Strah? Razočaranje? Zadoščenje v smislu: “Saj sem vedel! Saj to že ves čas govorim?” Morda celo prijetno vznemirjenje, ker se bo spet živahno, predvsem pa na dolgo in široko razpravljalo o novi polomiji?
S kakšnimi mislimi potem zvečer ležete k počitku? Kakšno je vaše duhovno in miselno stanje? Zaspite hvaležni, ljubeči, mirni?
Če sklepam po sebi, dvomim v to. Verjetno sem vseeno posebno občutljiv primer, saj me slaba novica lahko spremlja več dni, celo tednov. A dvomim, da se drugim ne usede v možgane vsaj za nekaj ur. Spremeni biokemijo možganov. Naše nezavedno miselno stanje. Verjamem, da tudi vsakodnevno zasipanje z nasiljem, nesrečo in bedo naredi veliko škodo na prebivalstvu. Po novicah si ogledaš še kakšno od kriminalnih nanizank – ste sploh opazili, kaj napolnjuje naš TV program?! Kakšne informacije ste prejeli zadnjih nekaj ur pred spanjem?
Zato prosim, oprostite moji ignoranci, ker ne spremljam novic. Tudi nasilnega TV programa ne gledam. Temu rečem sistematično deprimiranje prebivalstva, ali, če hočete, sekundarni terorizem. Ne sprašujte več, od kod vse nasilje. Ne bodite stota opica, ki je oprala sladki krompir in pahnila človeštvo v brezup. Svet ni bil nikoli tako majhen, niti tako bolan, kot danes. Zato stopite korak nazaj, pa ne zato, da bi si zatiskali oči. Za trenutek začutite hvaležnost in ljubezen do vsega dobrega v življenju. Res je, svet tam zunaj divja. Naj njegov nemir ne postane del nas. Če obstaja stota opica, ki spremeni ravnanje vseh ostalih opic, potem postanimo mirna in ljubeča opica, saj divjih in sovražnih je zunaj vse več. Zato, dragi podivjani svet, pošiljamo ti ljubezen in mir.
