Inštruktor varne vožnje

Ena od avtoric članka o vozniškem izpitu mi je dala dobro idejo za pisanje, saj sem čisto pozabila na moje prve izkušnje z opravljanjem le-tega. Pa da sploh da ne omenjam mojega inštruktorja, ki je bil vse prej kot to. Ni se mu dalo ravno voziti po cesti, razen tistih nekaj metrov do prvega bara, kjer sva posedala in govorila vse drugo, le o vožnji ničesar. Čudim se, če sedaj malo pomislim, da sem naredila izpit iz prve roke pri tako zasanjanem “inštruktorju”.

V glavnem, ko sem bila mlada, nisem niti enkrat pomislila, da bi kdaj vozila avto. Vedno so me drugi vozili, drugače pa vlak, avtobus, kolo.

Problem je nastal, ko sem dopolnila 28 let in sem zaradi moževe službe v tujini ostala doma sama z dvema majhnima otrokoma, ki sta, saj veste, vedno kaj bolna, vedno jih je rabilo voziti na preglede.

No, dobro. Moževa sestra se je tudi zelo pozno odločila za vozniški izpit in me je pač potegnila v razmišljanje, da pa je mogoče že nastopila ura, ko bi se tudi jaz lahko naučila voziti to čudo tehnologije.

Tečaji. Prvi je bil seveda Prva pomoč. Na izpit sem šla z 38,5 stopinj telesne temperature, imela sem gripo. Ampak kaj bom doma ležala, šla sem in naredila iz prve. Potem so sledila seveda predavanja cestno prometnih predpisov, po pravici nisem imela kaj dosti pojma, zakaj gre, vsi so mi doma pomagali, sploh pri pojmih križišč, ker sama bi kar šla skozi rdečo, prednosti tako ali tako ne bi nobenemu dala. Zakaj bi le, meni bi se tudi mudilo priti na cilj. Republiške teste sem opravila iz prve, “napiflana” v nulo, pa še izpitne pole mi je prijateljica zrihtala, da sem se jih ja naučila na pamet.

Sedaj pa podvig. Vožnja. Nikoli prej nisem sedela za volanom, sploh nisem vedela, kje so prestave, kje je sklopka, zavora, gas, motor avta mi je bil “španska vas”. Jugo 45, škatla od avta, ki je komaj komaj speljala v klanec. Inštruktor vožnje me je peljal na vadbeni prostor, kjer mi je bilo kar slabo, ko se je avto vrtel v krogu. In kar naenkrat mi ukaže, naj zapeljem na glavno cesto. Prva ura vožnje??? Mislim, to naj bi bila ura varne vožnje?! A se kar ubijem pri 28. letih, z dvema majhnima otrokoma, ki jih moram poslati še v vrtec, pa malo šolo, pa osnovno šolo, itd.? Mislim, pa tak inštruktor, ki ne dojame, da sem začetnik! Optimist, ki je pač mislil, da mi bo na gladki površini, asfaltu, sicer redkost za moje kraje v tistem času, šlo bolj “tekoče” kot mi je šlo na njivi, kjer je bilo vadbišče. No, vsaj on je to njivo tako poimenoval, jaz, naivna, sem pač verjela, da je to to.

Joj, kar spotilo me je, saj še volana nisem znala prav držati v rokah. In greva. No, povem vam, da če bi takrat policija vozila za mano, bi me sigurno ustavili in mi, čeprav sem bila šele učenka, napisali kazen. Na cesti sem delovala, kot bi prejšnji dan ali pa kar pred to vožnjo konzumirala ogromno alkohola. Vijugala sem kot največji pijanec, celo pot je šlo malo na levo, malo na desno, med to mojo čudno vožnjo mi je inštruktor večkrat rekel, naj roke položim na kolena, da vidim, da avto vozi naravnost. Na kolena? Mamamia, pa saj bova doživela prometno nesrečo, sem pomislila v sebi. Šele pozneje, ko sem volan malo bolj obvladala, sem spoznala, da mi je s tem hotel samo dokazati, da avto vijuga, če jaz držim za volan, drugače avto kar lepo pelje naravnost. Veste, pred to vožnjo sem se doma stuširala, nadišavila, po zaključku sem bila “prešvicana” skozi in skozi, smrdela sem kot dihur. Vsa pretresena od tega prvega srečanja mene kot začetnika in stika gum z asfaltom, sem doma trdno sklenila, da “ta”, to sem jaz, se nikoli več ne usede za volan. Samo, saj veste, ko že plačaš deset ur vnaprej ne malo denarja, te prisilijo, da pač nadaljuješ. Iz ure v uro teh voženj sem postajala boljša. No, z mojim inštruktorjem sva bila več na pijačkah po gostilnah kot na cesti, pa vseeno.

Blondinka razlaga prijateljici:
»Padla sem na vozniškem izpitu. Zapeljala sem v krožišče in ker je pisalo 30, sem 30-krat peljala okoli. Pa me je vrgel.«
Prijateljica:
»Sigurno si se zaštela…..«

Sledi šolski izpit. Joj, v komisiji je bil moj sosed, drugače lastnik avtošole. In mi ukaže peljati proti Zdravstvenem domu, kjer je bil seveda klanec. Nesreča moja, pred mano se je ustavil nek drugi avto in sem morala tudi sama zavirati in se ustaviti. In kaj sedaj? V klancu je bilo treba speljati, logično. Hm, nastal je problem, ker z ročno nisem znala speljevati, saj moj inštruktor me ni imel časa tega naučiti, saj kot sem omenila, sva porabila tisto uro vožnje za sedenje v barih kot za učenje. Prvič, drugič, tretjič, avto je crkoval, za mano so mi vsi trobili, potila sem se in ko je končno moj kopilot, inštruktor, uvidel, da bomo stali tam cel dan, je pač on na svoji strani, ker saj veste, tudi inštruktorji imajo na svoji strani pedale, speljal namesto mene. Padla sem. Itak. Tudi sama sebe bi vrgla na testni vožnji. Uh, težka je bila. V drugo sem pač naredila in sledila je glavna vožnja, seveda po tem, ko sem morala plačat še pet ur vožnje, da pač obnovim vse svoje znanje.

Mujo je nabral kazenske točke in mora ponovno delati vozniški izpit. Vozi avto avtošole, pripelje na bencinsko črpalko in začne tankati.
Pride črpalkar in mu pravi:
“Avto morate ugasniti!”
Mujo: “Saj sem, to se inštruktor trese.”

In greva midva. V avtošoli moraš voziti po predpisih in midva sva se jih seveda držala. No, na križišču, brez semaforja, ker v mojem kraju ni bilo tako ali tako takrat še nobenega, se na znaku stop ustavim, čeprav je bila glavna cesta, midva sva namreč prihajala s stranske, prazna. Pogledati moraš levo, desno, naprej, nazaj, pomagati si moraš s stranskimi ogledali in seveda srednjim, čeprav priznam, da sem gledala, oja, non stop sem glavo obračala v ta ogledala, ker mi je inštruktor povedal, da to zelo gledajo pri glavni vožnji, če jih uporabljaš, videla pa tako ali tako nisem nič, ker me je bilo strah, da če pogledam, da bom šla ven iz ceste. Kje smo ostali? Ja, ustavila sem se, gledala, med tem časom je za menoj pripeljal “fičko”, takrat so bili tako moderni kot ta moj jugo, drugega tako ali tako na cesti nisi videl, in puf, direkt meni v zadnji konec avta.

Lepo prosim, v avtošoli sem. Ali se mi mora zgoditi kaj hujšega kot doživeti prometno nesrečo? Nisem bila jaz kriva, ženska, ki je pripeljala za menoj, je bila bolj izkušena voznica in je videla na daleč, da je cesta prosta in ni niti pomislila, da bom stala tam ko “lipov bog” in čakala, ne vem, da pristane avion. Evo vam mojega doživetja, nesreča v avtošoli. Super. Že tako me je bilo strah, sedaj pa še to.

Inštruktor daje napotke blondinki. “Ko se prižge rdela luč, ustavite. Ko se prižge zelena, speljite. Ko se začnem potiti, vozite počasneje.”

No, glavno vožnjo sem naredila, sicer je šlo za las, ker nisem parkirala v sredino boksa, ma so me spustili skozi. Opravljeno. Jupi. Vozniško sem dobila, vsa ponosna.

In grem prvič z moževim avtom, seveda je on sedel zraven, ravno po tisti cesti, kjer sem doživela bližnje srečanje s “fičkotom”. In nekaj metrov pred znakom stop vprašam moža, če ustavim ali kar grem? Pametno mi je odgovoril, nimam kaj protestirati. “Če ni nobenega avta s tvoje leve strani, spelji, drugače se ti bo spet kdo v “rit” zaletel!” Oja, sem ga poslušala. Sicer pa, ko je sedel zraven mene, same me tako ali tako ni pustil, da bi vozila njegov avto, sem točno vedela, kje, kdaj moram zavirati, ker se je odločno upiral z nogami v tla avta in mi je tako nakazoval, da slučajno ne bi pozabila na pedale.

Nada se vrne domov s prve ure vožnje z inštruktorjem v avtošoli.
“Ljubi, ali naj ti povem, kaj se mi je danes zgodilo ali boš raje jutri prebral v časopisu?”

Sedaj sem že 23 let voznica, zelo dobra, tako pravijo, vendar ko se spomnim svojih začetkov, se iz srca nasmejem, saj si nisem nikoli mislila, da bom sploh kdaj uspela priti do vozniškega izpita. Pa tudi ne ustavljam se vsakič pred znakom stop, če je prazna cesta, priznam. In eni znaki so mi še vedno uganka, kaj pa vem, mogoče pa jih takrat, ko smo jih mi spoznavali, niti ni bilo.