David Brooks servira dvojino skozi pogovor
David Brooks: Pogovor. Prevedla Barbara Skubic. Sanje, Ljubljana 2014.
David Brooks, avstralski profesor književnosti, pesnik, pisatelj, vegan, se k slovenskim bralcem znova vrača skozi prelito besedo Barbare Skubic in z založbo Sanje. Medtem ko smo pred tremi leti v njegovem odličnem romanu Na drugi strani sveta prebirali o avstralski divjini, ki je – kakopak – divjost v samih protagonistih, nam je letošnje poletje serviral lahno sapico iz Trsta in še kanček slovenske Istre. Homage mestu in pokrajini ni naključje sentimentalno navdahnjenega turista-pisatelja, ampak je podobje izpisano skozi oči prišleka-poeta, ki že nekaj let del svojega življenja preživlja prav v eni izmed istrskih vasic.
Pa začnimo od konca.
Odprt konec spomni na – kako ne bi – izključenost ene in edine možne resnice. Se bo erotični podton razbohotil ali je vsak le žrtev svojega »kolesa«? Ponavljajoča metafora, ki spominja na lastno pogubo. Ali pa vse le konstrukt nabritega pripovedovalca, ki kot da se mestoma preplete in spoji s protagonistovimi mislimi? Poleg tega Brooksov roman postreže z aluzijami na določena dela in like iz svetovne književnosti.
Tako recimo ime restavracije, Caffe Cosini, v kateri protagonista – starejši šarmanten Avstralec, živeč v Parizu, in mlada prevajalka iz Torina – sedeta k skupni večerji, apelira na Svevovega junaka Zena Cosina. V romanu sočasno dihata tako Italo Svevo kot James Joyce, prijatelja, in še pomembneje, prebivalca Trsta.
Joyceov Stephen Dedalus iz Umetnikovega mladostnega portreta in Uliksesa je še ena prikrita vez, saj tudi Brooks svojega Avstralca iz Pariza poimenuje Stephen.
Brooksova dialoško-gurmanska romaneskna prezentacija, zunanje razdeljena na kulinarično naslovljena poglavja, ki jih zaobjemata krajevno obarvani Corniche in Molo, bi lahko služila tudi kot hudo privlačen in senzualen vodič po severnem Jadranu. Gastronomija je že od nekdaj sestavni del literature. Spomnimo se samo Proustovih magdalenic in vseobsegajočega občutka spomina, ki se poraja ob razmočenem piškotu. Nekaj podobnega protagonistu Stephenu vzbudi pitje vina Lacryma Christi. »Kdo bi se lahko uprl pitju Kristusovih solza?« mu pravi ona, ki jo od njega ločita dve desetletji pomladi ali še več in nekaj zgodb, bogatih z izkušnjami, ki jih zna razodeti le starejši moški.
Pogovor neznancev v neki topli noči je poetični roman, ki bralca vodi na pot ekstaze in mu pripoveduje o ključnih sestavinah življenja – hrana, dvojina, senzualnost. In pomislite, le kateri se še tako poda kot Italiji, matroni romantične ljubezni, domovini nenasitne želje po dobri hrani, kar je toliko kot zapeljevanje, saj navsezadnje gre ljubezen skozi želodec, to pa ne more biti mrzko vsaj večini literarnih sladokuscev.
