Politični recepti: masleni paradoks

Situacija, kateri verjetno ne najdemo primerjave v demokratičnem svetu, je definitivno vprašanje, ki se vrti zadnjih nekaj mesecev in se bo vrtelo še naprej zaradi lokalnih volitev. Sprva smo bili priče, kako je očitno v naši državi mogoče, da zapornik lahko hodi na delovno mesto v parlament, hram demokracije, najvišje instance nekih etičnih in moralnih standardov, kjer deluje izvršilna veja oblasti, veja, ki nam piše zakone, po katerih se moramo kot pridni državljani držati. Sedaj pa poslušamo še različne kandidate za županske stolčke, kako je kriva ista zakonodaja, ki jim to omogoča. Pred slednjo zakonodajo pa naj bi bili vsi enaki. Pa je temu res tako?

Dogajanje, na katero sem bom obesil v tem prispevku, se dotika izvoljenega zapornika, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi korupcijskega dejanja v aferi Patria. Če izpustimo različna mnenja o tem ali je sodba korektna ali sporna ter izpustimo tudi samo ime te osebe, se lahko bolje osredotočimo na temo, ki ni predmet razprave nikjer drugje, kot je trenutno le v Sloveniji.

Tako imamo osebo, ki je bila pravnomočno obsojena na dve leti zaporne kazni in je ne glede na to vseeno kandidirala za poslansko mesto, na katero je tudi z nekaj več tisoč glasov bila izvoljena. Razumevanje volivcev, ki takim ljudem podelijo svoj glas, niti ni predmet tega prispevka niti ni primerno ocenjevati, saj imajo vso demokratično svobodo pri odločanju, komu podeliti svoj glas, je pa pomembno razumevanje situacije, kako je mogoče, da smo v slovenskem političnem prostoru zabredli tako globoko, da so etični standardi na tako absurdno nizkem nivoju, da zakoni očitno zdaleč niso več za vse enaki. Če za določena delovna mesta veljajo določeni pogoji, kamor osebe brez potrdila o nekaznovanosti ne morejo biti zaposleni, potem bi morali taki pogoji apriori veljati tudi za volitve.

Politične higiene v Sloveniji ni več

Roko na srce, politične higiene v zadnjih nekaj letih v Sloveniji praktično ni več, oziroma je le ta na nivoju pravcatega svinjaka. Vprašanje, ki se je odprlo v parlamentu in ki je zbudilo ogromno medijskega in javnega zanimanja, je, kako je mogoče, da v demokratično urejeni državi zapornik lahko sploh opravlja poslansko funkcijo, če vemo, da so v različnih primerih, ne samo v javni upravi, ampak tudi v zasebnem sektorju, pogoji za zaposlitev zaostreni, kar se tiče nekaznovanosti. Številka izdanih potrdil o nekaznovanosti se na letni ravni vrti pri številki 50.000, saj so se zahteve delodajalcev glede tega pogoja razširile predvsem na zasebni sektor.

Zakonski pogoji za zasedanje delovnega mesta v javni upravi, kamor javni funkcionar spada, bi morali biti zaostreni še toliko bolj, saj gre za osebo, ki bo upravljala delo v korist državljanov in bo s strani državljanov tudi prejemal mesečno plačo. Če v zasebnem sektorju taki pogoji veljajo, je to seveda zaradi zaščite interesov delodajalca, podjetja, v zasebnem sektorju pa je to celo mogoče razumeti tako, da poslanci, kjer nimajo nadrejenega, nimajo tako nikogar nad sabo, ki bi pred njimi ščitil interese države. Tukaj sicer velja, da poslanci odgovarjajo državnemu zboru, ampak tudi tukaj smo v več primerih lepo videli, kako sporni poslanci določenih parlamentarnih strank ostanejo v parlamentu in si nadenejo zgolj status neodvisnega poslanca, se pravi poslanca, ki je ali izključen ali izstopi iz poslanske skupine. To je pa tudi najvišja kazen, saj mandat takemu poslancu teče dalje, prav tako mesečni prihodek.

Navaden državljan vs poslanec

Poglejmo si en primer tega paradoksa v zaposlovanju: brezposelna oseba se prijavi na delovno mesto hišnika ali čistilca parlamentarnih prostorov, recimo, da mu je ime Damjan, ena od zahtev za pridobitev enega ali drugega delovnega mesta je po vsej verjetnosti prilaganje potrdila o nekaznovanosti, saj je pod vprašanjem kredibilnost in zaupanje v to osebo, ki bo imela dostop tudi do pisarn. Prilaganje slednjega potrdila definitivno velja v bankah, poštah in še marsikje drugje, kot že omenjeno, ponekod tudi v zasebnem sektorju, od managementa pa vse do vzdrževalcev in čistilcev.

Je izvoljen zapornik sposoben predložiti tako dokazilo, da lahko opravlja bistveno višjo funkcijo, kot je hišnik parlamenta? Enakosti pred zakonom tukaj ne vidim več, ustvaril se je presedan, ki postavlja naše že tako žalostno nizke politične in moralne standarde v še večji absurd. Situacija je še toliko bolj kočljiva, ker je bil dotični poslanec obsojen zaradi korupcije, ne samo zaradi neke malomarnosti pri delu, kar bi bila še nekako razumljiva osebna napaka. Ne, bil je obsojen korupcije v državnem poslu, kjer očitno le ni bilo vse tako transparentno in legalno, kot bi moralo biti. Slednje nepravilnosti so se potrdile tako, da so stekli sodni postopki v kar treh državah EU.

Ne glede na samo sodbo, ki je stvar sodišč in strank v postopku, se kot državljan sprašujem, kako je mogoče, da je lahko nekdo javni funkcionar samo zato, ker je dobil določeno podporo na volitvah. Ali to pomeni, da lahko sleherna obsojena oseba, ne glede na kaznivo dejanje, mirno prikoraka v parlament in soodloča o prihodnosti vseh nas? Kako bi bilo to videti, če bi v parlament iz zapora prihajal, denimo, obsojeni zapornik, ki prestaja kazen zaradi trgovanja z ljudmi? Zanimivo bi bilo videti, da bi se potegoval povrhu vsega še za mesto v komisiji za nadzor dela na črno. Ali pa, recimo, zapornik, obsojen mednarodnega trgovanja z mamili, ki bi pristal na ministrstvu za zdravje.

Pretiravam? Pravzaprav ne, absurd je že dovolj velik, da ima zapornik pravico sploh biti poslanec, hoditi v službo kar iz zapora, prejemati čez tri tisočake mesečne bruto plače davkoplačevalskega denarja in soodločati o usodi države in državljanov ter s temi svojimi sodnimi težavami povrhu vsega še bremeniti celoten parlament in državo, Damjan pa ne more biti hišnik, ker je, denimo, dobil mesec dni pogojne zaporne kazni zaradi bistveno manjših kaznivih dejanj, kot pa so to korupcija, trgovanje z ljudmi ali trgovanje z mamili. Slednje se sliši in bere kot nemogoče, pa vendar se nam to dogaja danes, paradoks brez primere. Da imajo javni funkcionarji v Sloveniji očitno več pravic, kot jih ima neizbrani hišnik Damjan, je pa v tej zgodbi že tako ali tako jasno. Kdo bo zaščitil pravice Damjana, ki ne more kot hišnik v parlamentu zamenjati žarnice? Nihče, saj so zakonski pogoji in pogoji zaposlitve jasno zapisani in tudi razumljivi, Damjan pa se mora zakona in pogojev držati. Kolikor sem pa videl tako med razpravami v državnem zboru kot v medijih, govora o potrdilu nekaznovanosti v parlamentu sploh bilo ni, kaj šele, da bi slišali poslanski predlog, da se prilaganje potrdil o nekaznovanosti uvede vsem funkcionarjem že pred samimi volitvami.

Da se ta paradoks nadaljuje, pa se bo videlo v naslednjih dnevih, tednih, mesecih, ko bomo imeli nove volitve. Naslednje so na vrsti lokalne, ponovno se bo izbiralo župane, kjer jih je kar nekaj takih, ki jih bremenijo sumi različnih kaznivih dejanj. Najbolj odmevni so, denimo, župan Ljubljane in župan Kopra ter bivši župan Maribora, katere pestijo sodni mlini. Res je, da so po ustavi nedolžni, dokler jih sodišče s pravnomočnimi sklepi ne obsodijo bodisi na pogojno bodisi na zaporno kazen, a dejstvo je, da so standardi v tujini popolnoma drugačni.

Nemški predsednik Christian Wulff je februarja 2012 odstopil s predsedniškega mesta že ob utemeljenem sumu, ko je tožilstvo sprožilo preiskavo proti njemu. Nič ni čakal na sodne postopke, sodbe, nasprotno, umaknil se je in izjavil, da bo svojo nedolžnost dokazal na sodišču in med tem časom ne bo bremenil nemške javnosti in politike ter da s to potezo želi ohraniti ugled institucije predsednika. Angela Merkel je tedaj dejala, da odstop obžaluje in ga obenem spoštuje, da je pa tako Nemčija dokazala, da pravni sistem deluje ter da so vsi državljani enaki pred zakonom.

Enako je storila nemška ministrica, ki je odstopila zaradi očitkov o plagiatorstvu diplomske naloge. Nobenih teorij zarot o političnih pregonih. Je potemtakem res preveč, če od naše politike zahtevamo tak standard? Si res Slovenci ne zaslužimo takega standarda, spoštovanja ljudstva na nivoju demokracije, katero tako opevajo?

Oba prej omenjena aktualna župana namreč nimata tako nobene potrebe po odstopanju, kajti naš veljavni politični standard je danes tak, da si lahko celo pravnomočno obsojen korupcijskega dejanja in ker si dobil zadostno podporo volivk in volivcev, ti pripada pravica zasedanja poslanskega mesta, ne glede na odločitev sodišč in nek pravni in etični standard, kdo sme in kdo ne, opravljati javno funkcijo. Še več, obsojeni poslanec se je še potegoval za predsedniško mesto komisije za nadzor obveščevalne službe. Tukaj mi iz spomina skoči celo izjava, dana pred kamerami, kako bo v primeru pravnomočne sodbe odstopil z vseh funkcij. Očitno je, da imajo javni funkcionarji bistveno več pravic od Damjana, ki ne more biti hišnik, saj so lahko še naprej poslanci in župani, ne glede na zlorabe položajev, kjer se jim očita dejanja, storjena prav med prejšnjimi ali aktualnimi mandati.

Poglejmo še en primer javnih funkcij, recimo v izobraževanju. Kakšna bi bila pot šolske ustanove, kjer bi mesto ravnatelja zasedala oseba, ki je bila pravnomočno obsojena bodisi korupcije bodisi zaradi zlorabe otrok. V zakonu, ki to področje ureja, lahko jasno beremo o pogojih zaposlitve, kjer najdemo slednje:

107.a člen
(prepoved sklepanja delovnega razmerja)

Na področju vzgoje in izobraževanja ne more skleniti delovnega razmerja oseba, ki:

• je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev;
• je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost.

V iskanju konkretnega primera pri pogojih o zaposlitvi, pa sem naletel še na slednji dokument – Postopek imenovanja ravnatelja, kjer pa pod istim členom, omenjenim na 6. strani, navajajo še slednji pogoj:

V ta namen morajo kandidati za ravnatelja ob prijavi predložiti potrdilo iz kazenske evidence.

Kazenska evidenca je evidenca pravnomočno obsojenih fizičnih in pravnih oseb v Republiki Sloveniji in evidenca pravnomočno obsojenih državljanov Republike Slovenije v tujini. To je enotna evidenca za vso državo. Vodi se na Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, ki je tudi pristojno za posedovanje podatkov na osnovi pisne vloge ali vloge, oddane po elektronski pošti.

Je potemtakem res tako težko imeti enaka pravila, enake kriterije glede profesionalne etike, higiene, ko se gre za potegovanje za najvišja delovna mesta v javni upravi? Hanžek je glede tega vprašanja lepo povedal, kako si očitno predstavniki ljudstva jemljejo več pravic, kot nam jih dejansko sami priznavajo. Poslanske skupine so, denimo, v letu 2013 lahko z vlogami za nadzornike Slovenskega državnega holdinga predlagali svoje strankarske kolege, tukaj pa je med pogoji jasno določena tudi predložitev potrdila o nekaznovanosti. Človeka kar zmede, kako isti poslanci lahko poslansko mesto zasedajo brez poseganja po kazenskih evidencah in zahtevanju potrdil o nekaznovanosti, na drugi strani pri nekem naslednjem koraku pa morajo slednje potrdilo imeti.

Enakopravnost po slovensko

In kam nas ves ta absurd pelje? Samo navzdol. Sporni ljudje bodo na tak način dalje krojili naše usode po kalupu, ki bo koristil v prvi vrsti njim osebno, kajti svoj politični položaj bodo lahko izkoriščali za zaščito osebnih interesov, če ne drugače pa za pranje svojega imena. Taki ljudje žal ne morejo več delovati v korist ljudstva niti v korist države, da o zgledu, ki ga dajejo mlajši generaciji, niti ne začnemo. Zato veljajo v normalnih demokratičnih državah taki etični in moralni standardi, politična higiena, da do takih absurdov ne pride.

Mogoče bo kdo mislil, da pretiravam, ampak ne: država v takih absurdnih situacijah lahko postane talka posameznikov, ki svojo politično moč izkoriščajo za lastne interese. Če temu ne verjamete, se spomnite samo na ure in ure, ki so jih na novo izvoljeni poslanci potrošili samo z vprašanjem glede poslanskega mesta omenjenega izvoljenega zapornika in njegove kandidature za predsednika parlamentarne komisije. Ni dovolj, da je sporna že njegova prisotnost v parlamentu, očitno je potrebno zadeve še bolj komplicirati in celotnemu parlamentu jemati še dodaten čas s takimi potezami. Paradoksalno pa potem poslušamo isto osebo tarnati o tem, da se cela država ubada z njim. Seveda, saj prav to je problem, prav to je razlog, zakaj se je nemški predsednik umaknil v trenutku, ko je stekla preiskava proti njemu. Če bi se izvoljeni zapornik umaknil, kot je sam obljubil, se ves ta absurd ne bi sploh odvijal in bi parlament razpravljal že o čem drugem, ne pa o vprašanju, kjer je odgovor razumno jasen.

In kot je novi izvoljeni mandatar dejal, pustimo imena na strani, ne gre za vprašanje slehernega posameznika, gre za dejstvo, da si javni funkcionarji kot najvišji predstavniki ljudstva in vzorniki nekih moralnih načel ne bi smeli absolutno privoščiti kaj takega v demokratično urejenih državah. Slednje je bilo moč celo brati v avstrijskem mediju, namreč, da taka oseba, ki se kljub pravnomočni zaporni kazni oklepa položaja in troši več kot dragocen čas in energije, ki jih država potrebuje za reševanje gospodarstva in prihodnosti državljanov ter pošilja svoje podrejene voditelje stranke in svoje podpornike v ospredje, braniti njegovo podobo, celo z blatenjem pravne države, nima več stika z demokratičnimi vrednotami. Paradoksalno, predstavniki naše države, zagovorniki demokracije, jo tako daleč največ kar sami ne spoštujejo in celo teptajo.

A važno je, konec koncev, da smo v našem paradoksalnem svetu pred zakoni vsi enaki in tako Damjan brez potrdila o nekaznovanosti ne bo mogel nikoli biti hišnik v parlamentu, saj nimamo takih volitev, kjer bi ljudstvo lahko podeljevalo hišnikov mandat.