Ko besede obstanejo nekje v zraku
Ste kdaj zadržali krik v sebi? Krik, ki krvavi v našem telesu, krik, ki je skrit nekje globoko, a vseeno dovolj blizu našega srca. Tako zelo blizu je, da vsak utrip povzroči rano, rano, ki jo krik povzroča.
Doživiš izdajo prijatelja, zadržiš krik, preživiš. Ljubezen ti krade vse noči, zadušiš krik v noči, preživiš. Padeš na izpitu, brez krika jezno odkorakaš, preživiš. Zgubiš bližnjo osebo, s pogledom v nebo obnemiš, a vseeno … preživiš. Krik? Ostaja tu, tako blizu in tako daleč vsakič, ko poskušamo izreči besede ob vseh naših porazih. Namesto, da ubijemo krike v sebi, mi ubijamo sebe z njimi. So demoni, ki v nam zbujajo tisto najhujše, ampak angelska tišina daje upanje, vendar, na žalost, ne nam. Upanje je za vse tiste katerim je krik bil namenjen, krik, ki bi njih postavil na realna tla in ta isti krik zdaj nas počasi ubija in to vse zaradi osebe, ki uživa v tej angelski tišini.
Vsakič obmolknemo, ko bi morali govoriti … tisoč in eno vprašanje, brez odgovora, brez čustev, mrtvo hladno. Vse to kar nosimo v sebi je tako težko, da tudi, če bi lahko ne bi mogli opisati vsega kar se kopiči v našem kriku in tako obstanejo besede nekje v zraku. Ostanejo nemi pogledi, prazni nasmehi in številna očitanja.
Zakriči!! Ubij demona v sebi. Ne čakaj, ne otežuj svoj korak, občuti tudi sam to angelsko tišino. Imaš demona, ki živi v tebi in on ima tebe, s tvojo tišino se hrani, a po njegovi zaslugi ti mnoge stvari vidiš ob pravem trenutku in na pravem mestu. Vidiš jih, ampak ne izrečeš tega kar vidiš. Preživiš številne izdaje, padce in izgube, brez kakršnega koli vprašanja in očitka. Rane ti ostanejo, ker sam tako hočeš. Podari svobodo temu kar živi v tebi, predvsem pa podari svobodo sebi.
Ni potrebno zadrževati misli v sebi. Naše telo včasih ne premore tako velikega bremena, ne moreš leteti, če gledaš v tla vsakič, ko bi moral kričati. Ne išči druge, ker boš izgubil sebe. Marsikaj preživiš, prebrodiš in ponovno zaživiš, zakaj bi torej zadrževal ves ta bes in krik, ki v tebi ubija vsak vzdih in upanje. Vprašaj. Govori. Kriči. Dihaj. Preprosto … zaživi. Ne obsojaj sebe, ne obsojaj drugih in izpusti glas. Misli živijo v naši glavi, besede obstanejo na ustnicah in se izgubijo nekje v zraku, vse to zaradi tolerance, ki jo premoremo. Vendar nič ni večno, ne ljubezen, ne prijateljstvo in ne življenje, tako tudi ne toleranca. Poči in slej kot prej zakričimo.
