Kaj se je v resnici zgodilo s pobudo My Voice, My Choice?
V zadnjih dneh so slovenski mediji različno poročali o evropski pobudi My Voice, My Choice. Nekateri govorijo o veliki zmagi, drugi o zavrnitvi. Kaj se je torej v resnici zgodilo – in kaj to pomeni za ljudi?
Poskusimo razložiti preprosto in brez političnih navijaških tonov.
Kaj je bila pobuda My Voice, My Choice?
My Voice, My Choice je evropska državljanska pobuda, ki je zbirala podpise po vsej Evropski uniji. Namen pobude je bil, da bi Evropska unija omogočila finančno podporo ženskam, ki v svoji državi nimajo dostopa do varnega in zakonitega splava, in bi zato morale po poseg potovati v drugo državo EU. Ena od vidnejših obrazov pobude je bila slovenska aktivistka Nika Kovač, skupaj z mednarodno ekipo podpornikov. Pobuda je zbrala več kot milijon podpisov, kar pomeni, da jo je morala obravnavati Evropska komisija.
Kaj so organizatorji želeli?
Cilj pobude je bil vzpostaviti nov evropski finančni mehanizem, torej poseben sklad, iz katerega bi se krili stroški potovanja ali zdravstvene oskrbe za ženske, ki do teh storitev doma ne morejo dostopati. To bi bil nov, samostojen instrument na ravni EU.
Kaj je odločila Evropska komisija?
Evropska komisija predloga za nov poseben sklad ni sprejela.
Namesto tega je sporočila, da lahko države članice – če to želijo in če to dopušča njihova zakonodaja – uporabijo že obstoječa evropska sredstva, predvsem Evropski socialni sklad plus (ESF+), za podporo različnim socialnim in zdravstvenim programom.
Z drugimi besedami:
- novega evropskega sklada ne bo,
- možnost uporabe obstoječih sredstev pa že obstaja.
Je to zmaga ali poraz?
Odvisno, kako gledamo.
Če merimo po prvotnem cilju pobude, torej ustanovitvi novega evropskega sklada, potem cilj ni bil dosežen. Če pa gledamo širše, je pobuda dosegla nekaj pomembnega:
- vprašanje dostopa do reproduktivnih pravic je bilo obravnavano na najvišji ravni EU,
- Evropska komisija je uradno odgovorila in odprla možnost uporabe obstoječih sredstev,
- tema je dobila velik politični in javni prostor po vsej Evropi.
Zato nekateri to razumejo kot pomemben politični premik, drugi pa kot razočaranje, ker ni prišlo do konkretnega novega instrumenta.
Kaj to pomeni v praksi?
Najpomembnejše: nič se ne zgodi avtomatično. Vsaka država članica sama odloča ali bo uporabila obstoječa evropska sredstva za takšne namene, ali tega ne bo storila.
Države z bolj restriktivno zakonodajo verjetno teh možnosti ne bodo uporabile. Države z bolj liberalno ureditvijo pa bi lahko del sredstev namenile programom podpore.
Zakaj so poročanja tako različna?
Ker gre za politično občutljivo temo.
Eni poudarjajo, da novega sklada ni – torej govorijo o zavrnitvi. Drugi poudarjajo, da je bila pobuda sploh obravnavana in da je odprla evropsko razpravo – zato govorijo o uspehu. Resnica je nekje vmes:
- Pobuda ni dosegla svojega prvotnega, najambicioznejšega cilja.
- Hkrati pa ni bila ignorirana ali povsem zavrnjena brez posledic.
Sklep
My Voice, My Choice ni spremenila zakonodaje po vsej Evropi in ni ustvarila novega evropskega sklada. Je pa pokazala, da lahko civilna družba z dovolj podpore odpre pomembne teme na ravni EU. Ali bo to dolgoročno prineslo konkretne spremembe, pa bo odvisno predvsem od držav članic – in političnih odločitev znotraj njih. V razpravah je zato dobro ostati pri dejstvih in razumeti, kaj je bilo dejansko odločeno. Brez pretiravanja v eno ali drugo smer.
