Voda – dobrina vseh Zemljanov ali zgolj posameznikov?

Do tokratnega razmišljanja me je privedel biografski film o Nelsonu Mandeli, slavnem južnoafriškem voditelju, ki sem si ga ogledala nedavno. Zgodba o malem človeku, ki je z neupogljivo držo postal nesmrten, a je za to plačal nepredstavljivo osebno ceno. Če ga ne bi bilo, bi bili temnopolti prebivalci Zemlje morda še danes brez pravic, ki jim jih je izboril. Ali če ne bi bilo Rose Parks, ki se je tako rekoč sočasno na drugem koncu sveta, v ZDA, brez telefonskih in drugih povezav, ki jih poznamo zdaj, enako postavila za svoj „narod“, ko se ni uklonila volji belopoltih Američanov po prevladi nad avtobusnimi sedeži. Zaradi njenega upora, ki ga je nato prevzel, ali, če hočete, nadaljeval, Martin Luther King, je ameriško avtobusno podjetje skoraj bankrotiralo. Vsi trije so jim torej izborili lepši jutri.

Svet bi bil brez omenjenih leta 2017 lahko drugačen. Pa je res drugačen? Je morebiti lepši? Ko človek odpre katerega od medijev, bi sklepal, da ni. Že nekaj mesecev vsakodnevno poslušamo o trumah beguncev, ki prihajajo v Evropo. Ker so jim oblasti doma odvzele pravice do dostojnega življenja. Vstopajo v „obljubljeno deželo“, za katero najbrž menijo, da jim bo pravice vrnila. Zapuščajo dom, kjer jih nimajo več, in odhajajo v neznano, kjer jih nimajo. Še. In kot kaže, da si jih bodo morali še kako izboriti. To pa lahko traja več desetletij. Razen če se vmes ne bodo zgodili novi Mandela, Parksova ali Luther King.

Zakaj vse to omenjam? Ker so v vsesplošnem ozračju, ki trenutno preveva Evropo, prisotne teme, ki so precej bolj daljnosežne od tistih, s katerimi se ukvarjamo v Sloveniji. Denimo z dodatki za stalno pripravljenost. Sprevrženo dejanje, se lahko zgrozimo. To pa je tudi vse. Spremeniti za nazaj ne moremo ničesar, lahko zgolj besedno kamenjamo tistega, ki je to dopustil. V ozadju teh medijskih drobtin, ki jih navržejo vsake toliko (morda tudi namerno, da bi čim bolj zameglili širšo sliko?), pa se dogajajo veliko večje stvari, o katerih (še) ne poročajo. O njih izvemo po kanalih, kot je Facebook. O tem, denimo, da se mora na evropski ravni nekaj pomembnega dogajati v povezavi z naravno dobrino, ki bi morala bila osnovna življenjska pravica vseh Zemljanov – vodo, če je zaradi nje nastala posebna iniciativa. Ta zahteva, da se v ustavo zapiše, da je pravica do vode človekova pravica in da vodni viri ne smejo postati predmet prostotrgovinskih sporazumov.

Slovenska peticija o tem je pred dnevi zaokrožila po družbenih omrežjih. Kot trdi, se je več kot polovica naših evropskih poslancev (Milan Zver, Patricija Šulin, Romana Tomc in Lojze Peterle) glasovanja o tem, ali lahko naravni vodni viri postanejo predmet prodaje ali ne, vzdržala. Ali bomo še naprej imeli pravico do pitne vode ali ne ali bomo morali za vsak kozarec nekoga prositi (in za to tudi, verjetno, mastno plačati), jih očitno torej ne zanima.

Pred nekaj leti me je na razstavi najboljših fotoreporterskih del z vsega sveta World Press Photo presunila fotografija iz Afrike, na kateri so ljudje, večinoma otroci, s kantami čakali v vrsti pred pipo, ki je bila zaklenjena s ključavnico. Kot je pisalo zraven posnetka, pipo vsakih nekaj ur odpre njen „skrbnik“. Srh, ki me je tedaj spreletel, občutim še danes. In ob tej peticiji ga je podzavest znova priklicala iz spomina. Kajti resnično bi me zanimalo, kdo je ta „skrbnik“. In kdo mu je podelil pravico, da to počne? Predvsem pa, koliko smo mi oddaljeni od tega, da bo naša voda dobila ključavnice? Vsaj navidezne.

Kot piše peticija, je naša država konec lanskega leta podelila 30 koncesij za črpanje vode. Da je to bodoča nafta, v smislu finančnih zaslužkov seveda, se govori že nekaj časa. Tomo Križnar že vrsto let opozarja na iztrebljanje afriškega plemena Nube – prav zaradi vode.

In kaj si bodo mislili naši otroci (in potem vnuki), če se uresniči najbolj črn scenarij po privatizaciji vode? Da so bili njihovi pradedki in prababice tako pokončni in močni, da so si (kljub temu, da so bili nekateri od njih celo zaprti v taboriščih) izborili tistih par pedi zemlje, na katerih živimo danes v – zaenkrat še – svobodni državi? Njihovi starši pa tako upogljivi in šibki, da se niso zmogli postaviti za vodo, ki je pravzaprav motor življenja? Da niso poskrbeli za lastne otroke, ampak so se prepustili moči oblastnikov in obstoju velikih podjetij, ki narekujejo njihovo delovanje? Kot je, denimo, Nestle, da bo lahko še naprej proizvajalo adaptirano mleko in ga tržilo v Afriki, kjer so – zaenkrat še – še najbolj povezani z naravo, vendar zaradi pomanjkanja čiste pitne vode vse bolj ogroženi?
V nobenem primeri ne bi želela čez nekaj let videti svojih/naših otrok, kako stojijo v vrsti pred zaklenjeno pipo.