V kolumbijskem podzemlju pred štirimi desetletji

… naše življenje je prozoren kristal, v katerem vidimo kakšni so naši bratje in otroci … trajna sta sončna dobrota in toplina, ker imamo kristal v sebi. (mitologija Desana)

Maja in junija 1984 sem bil v Kolumbiji kor član Jugoslovanske jamarske odprave v organizaciji JK Črni galeb iz Prebolda. Organizatorji so povabili na pot, poleg mene, tri člane Speleološke zveze BiH, snemalca RTV Ljubljana in spelobiologa prof. dr. Borisa Sketa iz Ljubljane. Podali smo se v 25 jam na štirih območjih, od ponovitve najglobje v tej državi, do raziskav za potrebe izgradnje hidroenergetskega sistema, na poziv investitorja, in ugotavljanja stanja onesnaženja in možnosti vodne oskrbe na željo naravovarstvene organizacije. Poročilo je izšlo v posebni izdaji revije Naše jame, glasila Jamarske zveze Slovenije, ki je na tej povezavi.

Če je v slednjem zajeto »suhoparno« naštevanje dosežkov, sem enomesečne prigode, ne samo v podzemlju, zajel v potopis, ki je izšel v 12 nadaljevanjih v Primorskih novicah (1985: Reke pod džunglo. PN, 39, 16-27, 3.). Sedanjim popotnikom, turistom, ki lahko potujejo v klimatiziranih avtobusih in se naslanjajo na navodila v medmrežju (npr. tukaj), bo mogoče v korist in razmislek, koliko lahko pomeni mir, saj je bila naša pot v času krvave državljanske vojne, ko smo se gibali v policijskem spremstvu, je bila prepovedana vožnja v dveh na motornih kolesih, saj je lahko sopotnik streljal, ko so taksisti bentili nad »našimi stoenkami«, vendar je bilo odsvetovano se voziti v avtomobilih s spuščenimi stekli na vratih, ker je bil avto s strelno luknjo dosti manj vreden in je bilo ustavljanje na semaforjih tvegano … da o presekani vrvi na vrhu preko 100 m globoke vertikale in zavajanja lokalnih jamarjev ne omenjam.

Faksimile podlistka lahko preberemo kot zanimivost; npr. koliko se nas še spomni nogometaša Šekularca, ki je bil tu legenda?. Mogoče bo komu v korist v pripravi na potovanje, saj skoraj ni turistične agencije, ki te destinacije ne ponujala.