PTSS – posttravmatski stresni sindrom

»Vojna je najhujša množična norost,« je nekoč izjavil neki psihiater v televizijski oddaji.

In pušča hude in dolgotrajne posledice na imetju in ljudeh. Povojna obnova traja desetkrat toliko časa, kolikor je trajala vojna. Obnova materialnih sredstev; kaj pa duševne posledice na ljudeh? Druga svetovna vojna je pri nas trajala štiri leta, torej se je povojna obnova končala leta 1985. Kaj pa duševne posledice, posttravmatski stresni sindrom (PTSS)? Naslednji primer iz prakse kaže, da posledice trajajo še leta 2015. Torej sedemdeset let po končani vojni.

NN se je boril v partizanih. Torej je bil vojak v času vojne. Kaj se v vojni dogaja, kaj vojaki – neglede na to, kateri strani pripadajo – v vojni počnejo? Ubijajo ljudi. Iz strahu, da bi bili sami ubiti. Njihov glavni motiv je torej strah.

V vojni ni junakov. So le prestrašeni in zgroženi ljudje, ki ubijajo, morijo, požigajo zato, ker jih je tako zelo strah. Ubijajo zato, da bi se tega strahu znebili. Ubijajo vedno znova, kajti vedno znova je ogroženo njihovo življenje.

»Človek ni nič vreden, ker ga lahko vsak ubije!« V vojni noriji je to res. Ne pa v miru. Toda ta izjava je bila dana skoraj sedemdeset let po koncu vojne! Pa ne od tega partizana NN, ampak od njegovega sina, ki je bil rojen šele po vojni.
NN je trpel zaradi posttravmatskega stresnega sindroma. Po vojni je ustanovil družino. Za bežanje od svojih tegob in lajšanje svoje bolečine se je zapijal z alkoholnimi pijačami in se pijan znašal nad svojo družino. Pijan je tako ponorel, da so morali žena in otroci bežati iz hiše in spati pri sosedih ali znancih.

Nasilje je postalo vzorec premagovanja strahu. Ta vzorec, ustvarjen med vojno, je ostal tudi še dolgo po vojni. In se prenesel z vzgojo na naslednji rod. Niti oče niti sin se nista soočila s tem vzorcem, kaj šele, da bi ga spremenila. Namesto poguma za soočenje sta oba raje izbrala beg v pijančevanje, ker je to bližnjica in lažja pot, kot pa delo na sebi. Pijanost zamegli zavest in zdravo pamet. Sin se v pijanosti identificira s svojim očetom, prevzel je njegov lik in iz strahu deluje na isti način kot oče brez sočutja, usmiljenja, razumevanja, spoštovanja, upoštevanja potreb drugih, tiransko, skrajno egoistično in egocentrično, brezčutno do sebe in drugih. Otopelo in nasilno. Z nestrpnostjo, žaljivostjo, zaničevanjem, okrivljanjem vseh drugih, neskončnim očitanjem, laganjem, nesprejemanjem svoje lastne odgovornosti, stalnim kontriranjem itd. Na ta način brezdušno ustvarja stiske in težave, napetosti in probleme svojim najbližjim. Prava agonija, ki ji ni videti konca. Pijanost in pijančevanje ne prineseta uvida v realno situacijo. Kar je pri vsem tem najhuje, pa je to, da ta vzorec duševnih težav prenaša naprej na naslednji, že tretji rod.

Rešitev iz posttravmatskega stresnega sindroma

Kako prenehati s posttravmatskim stresnim sindromom, kako se ga rešiti in normalizirati stanje? Kako posttravmatski stesni sindrom deluje in se ohranja?

Deluje in ohranja se s strahom, nasiljem, tiranstvom in diktatorstvom po načelu vojne: če jaz ne ubijem njega, njih, bo/bodo on/i ubil/i mene. Če jih jaz ne premagam, bodo oni premagali (in uničili) mene. S tekmovalnostjo, rivalstvom, oblastnostjo in vladavino. Človek z posttravmatskim sindromom povsod okoli sebe vidi nevarnosti uničenja, izgube, smrti, zla, ki jih nevidne nosi v sebi in jih povzroča sam sebi in ostalim. Problem je, ker tega noče in ne zmore sprevideti. Zanj so vsega krivi drugi, tisti, proti katerim se bori. Saj se z ubijanjem bori za življenje. Z uničevanjem se bori proti uničenju. S tem je ujet v začaran krog nadaljevanja vojne, groze, strahu in uničenja.

Rešitev je zelo enostavna. In prav zato tudi zelo težka. Vendar mogoča.

Sprejetje z ljubeznijo do tega zgroženega, prestrašenega, obupanega, nebogljenega, nepotešenega bitja, otroka v sebi. In nežno ljubeče delovanje zanj z vso pozornostjo in toplino. Kajti ta otrok v vsakomer med nami potrebuje varnost ljubezni. Ne nasilja nad sovražniki, ampak nežnost močne in zveste ljubezni, s katero se hrani, živi in odrašča. Ustvarjati temu nebogljenemu in prestrašenemu otroku najboljše pogoje bivanja: mir, varnost, toplino, nežnost, sočutnost. Z vsem tem obdajati tega otroka v samem sebi in mu s tem omogočati življenje, uspešno rast, razvoj, odraščanje in zorenje.

Samo to.

Samo ljubiti. Najti pogum v sebi za ljubezen do sebe – in ostalih. Le s tem se vojna z vsemi grozotami konča.
Torej nehati hraniti zver vojne in namesto tega se posvetiti negi, ljubezni, skrbi in hraniti otroka z vso ljubeznijo.
Naj zmaga otrok ljubezni nad krutim starosto vojne!

Samo malo poguma za ljubezen do otroka v sebi in ostalih je potrebno. S tem je mogoče premagati in se rešiti posttravmatskega sindroma. In s tem dopustiti življenje sebi in ostalim. Življenje v sodelovanju namesto vojnem uničevanju.

Samo sprejeti je treba tega otroka v sebi z vso ljubeznijo. Sprejeti to najdragocenejše, najboljše, najpomembnejše – otroka v sebi. Vsakdo ga nosi v sebi, le zaveda se tega ne vsak. Po tej dragocenosti v sebi hrepenimo in jo iščemo izven sebe. Dokler je ne najdemo v sebi. Ozavestiti se je vsakdo dolžan. Otrok nas potrebuje, potrebuje našo ljubezen. Samo ljubiti ga je vsakomur potrebno. In nujno, sicer ni poti naprej in ni potešitve globokega, nezavednega hrepenenja.

Edino, kar preostane za boljše življenje, je korak na pot ljubezni do tega otroka. Odločitev za to. Zelo blagodejna je. Jaz sem se že odločil za to in stopil na to pot.

Zmoreva skupaj ta korak?