Ne znam reči ne – kaj pa zdaj?

Včasih skoraj nisem znala reči ne. Večkrat ga sploh nisem izustila, razen, če ni bilo že izjemnega pomena in mi je dobesedno gorelo za petami ali pa takrat, ko sem bila zares »ekstra« razburjena. 🙂 Potem pa me je življenje naučilo, kako pomembno je, da poleg da, izražam tudi svoj ne.

Ljudje se pogosto bojim reči ne, ker mislimo, da se bo zaradi tega zgodilo nekaj hudega.

Da nas bodo ljudje zasovražili, se ne bodo več želeli družiti z nami, nam zamerili, da bo njihova reakcija tako burna, da bo iz tega nastala cela življenjska drama in zaradi tega niti poskusimo ne. Vendar pa ob vsem tem ni zanemarljivo vprašanje, kakšna družba dejansko sploh so ljudje, ki tako odreagirajo na preprosto besedico ne?

Česa vse nas je še »strah«, da se bo zgodilo, če rečemo ne?

• Da nas potem ne bo nihče več nikamor povabil, nihče več »maral«.
• Da bo bomo ostali »sami«.
• Da bodo ljudje drugič zavrnili nas.
• Da nas bodo imeli za »grdo« osebo.
• Da bomo ljudi z besedo ne »prizadeli«.
• Imamo občutek krivde in podobno.

Zanimivo je, da ljudje z izzivom reči ne, tudi sami »težko« prenesejo zavrnitve.

Večinoma ravno ljudje, ki sami težko rečejo ne drugim, tudi sami ne prenesejo zavrnitve. Kdaj ugotovimo, da tudi sami ne prenesemo zavrnitve? Ko zavrnitev s strani drugih jemljemo veliko preveč osebno in dejansko »zaboli«. Mislimo, da je oseba na drugi strani zavrnila nas in ne dogodka, oziroma stvari, ki smo jo »ponudili« in ji pač ni ustrezala. Na tak način ne ločimo tega, da preprost ne, nima povezave z nami osebno in da nismo mi »grda«, »neprimerna« oseba in podobno, ker nas je nekdo zavrnil.

Kako pa se vendarle »naučiti« reči ne?

Ob neki ponudbi, predlogu in podobnem, ni potrebno odgovoriti takoj, temveč si najprej vzamemo čas za premislek.

Včasih sem hitro kaj obljubila, brez, da bi sploh premislila o predlogu. Potem sem se naučila, da mi ni potrebno odgovoriti že kar takoj. Na primer na sms ali pa kakršno koli »povabilo«, ki se dogodi po telefonu ali pa tudi v živo, lahko v večini primerov vedno rečemo, da si bomo vzeli malce časa za premislek.

Ko si ga vzamemo (če res ne gre drugače vsaj kakšno minuto), zares začutimo v sebi kaj si res želimo. Telo nam samo pokaže občutek ali zaznavo, ki govori v prid da ali ne, samo dovoliti mu je potrebno.

»Meje« postavimo na ljubeč in humoren način.

Navsezadnje s svojimi besedami ni potrebno »kastrirati« vseh po vrsti, temveč je dovolj, da jim zgolj umirjeno povemo, da nečesa tisti trenutek ne bomo naredili. Zgolj seznanimo jih in ne sprašujemo za mnenje, ker če smo v sebi zares odločeni, bodo naš ne tudi z lahkoto sprejeli. V drugačnem primeru bo pač potrebno to še nekajkrat ponoviti, da se vidi, da mislimo resno. 🙂 Prav tako, se za svojo odločitev ni potrebno zagovarjati. Zgolj izrazimo jo.

Pozornost je potrebno nameniti čustvenemu izsiljevanju, ki je skrito »orožje« manipulacije, ko ljudje ne sprejmejo besedice ne.

Ko sem pričela uporabljati svoj ne, so nekateri  ljudje kot »izhod v sili« poskusili tudi čustveno izsiljevanje. S tem ravnanjem so na primer želeli vplivati na spremembo moje odločitve. Z različnimi čustvenimi stanji kot so: žalost, vznemirjenje, jeza, užaloščenost in siljenje, se lahko dogajajo zanimive preizkušnje. Toda to so zgolj orodja za manipulacijo, ki jih je potrebno spregledati, preden se zapletemo vanje in nam pričnejo krojiti naše odločitve.

Vztrajanje pri svoji odločitvi naredi končno spremembo.

Tudi, če od začetka ne bo šlo zlahka in ljudje besed ne bodo jemali resno, je potrebno vztrajati v svoji nameri in sčasoma jim ne bo preostalo drugega kot pa da poleg da, sprejmejo tudi ne. Osebe, ki so čustveno zrele, bodo to znale sprejeti, ostale pa tega tako ali tako ne bi sprejele in to je povsem njihov izziv. Zato le pogumno pri izražanju svojega ne, saj veste, vaja dela mojstra, če mojster dela vajo! 🙂