Nasilne risanke
Živimo v času, ko na otroke večkrat pazi elektronska varuška – televizija. S tem v nekaterih pogledih ni prav nič narobe, saj ima veliko pozitivnih plati – skrbi za razvedrilo in zabavo, nas informira in seznanja o dogodkih, skrbi za širjenje naših obzorij, nas uči o novem in neznanem. Vendar pa ne smemo zanemariti dejstva, da najbolj ranljivo občinstvo še zmeraj ostajajo otroci, ki se medijske fikcije še ne zavedajo. Problem današnjega časa je, da otroci odraščajo ob slikah televizijskega nasilja, prerezani vratovi, orožje in velike količine krvi pa niso več nič zastrašujočega, prav nasprotno, postajajo oblika otroške zabave.
Nasilne risanke
Nič več samo ritual pred spanjem
Veliko nasilja danes opazimo v risankah, od katerih se pričakuje, da so poučne. Vendar temu pogosto ni tako, njihova vsebina je pogosto ravno nasprotje temu, kar otroke učijo starši in vzgojitelji. Zato ni čudno, da so risanke postale tarča razprav, diskusij in starševske zaskrbljenosti.
Če so bile nekoč risanke zgolj ritual otrok pred spanjem, danes temu ni več tako. Risanke so otrokom na razpolago ves čas. Mnogo je otroških kanalov, ki risanke vrtijo 24 ur na dan, otroci pa lahko tako do njih dostopijo takoj, navadno kar brez starševskega nadzora.
Tom in Jerry kot večna nasprotnika in ko Popaj dela čudeže
Večna nasprotnika Tom in Jerry z orožjem
Če pogledamo primer sicer izredno priljubljene risanke Tom in Jerry opazimo, da sta maček in miš večna nas protnika, v borbi drug proti drugemu pa se preganjata in iščeta načine, kako drug drugega onesposobiti. Risana junaka se v večnem rivalstvu brcata, obmetavata, streljata, nastavljata pasti, pretepata in še marsikaj. Pasti, s katerimi skušata drug drugega pokončati, bi v realnem življenju seveda predstavljale hude posledice, a vendar se v risanki junaka zmeraj pobereta in brez posledic že hitita dalje. Kakšno sporočilo s tem predamo otrokom? Nasilje ne povzroča posledic.
Od tod izvira skrb in dilema – ali lahko otrok videno nasilje ponotranji do te mere, da bi ga začel uporabljati tudi v realnem življenju? Nekateri primeri kažejo na to, da je to mogoče. Če začnemo s prijetnejšim primerom, ki kaže na možnost oponašanja medijskih junakov, nam je lahko v razmislek primer iz Bangkoka. Raziskovalci so med prehranjevanjem otrok predvajali risanko Popaj – junaka poznamo kot mornarja, ki za moč konzumira velike količine špinače. In rezultati raziskave? Po osmih tednih izvajanja, se je uživanje prej nepriljubljene špinače med otroci kar podvojilo. Gre za primer, ko je posnemanje medijskih likov prineslo pozitivne učinke. Žal pa je na drugi strani veliko takih, ki govorijo ravno o nasprotnem. Samo spomnimo se primera izpred nekaj let, ki je dvignil nemalo prahu v slovenskem medijskem prostoru. Na eni izmed osnovnih šol v Tržiču so se učenci dveh šestih razredov zapletli v nasilno in fizično obračunavanje, na koncu pa so pojasnili, da je bila to igra, v kateri so posnemali izmišljene napade televizijskih junakov.
Da se otroci učijo s posnemanjem, je dokazoval že avtor Bandura, ki je naredil eksperiment z lutko imenovano Bobo (das Bobo experiment). V omenjenem eksperimentu so otroci opazovali človeka, ki je brcal in s kladivom udarjal lutko. Raziskava je pokazala, da so nekateri otroci, ki so videli nasilni zgled, le-tega ponovili tudi sami.
Medijska vzgoja je ključ do uspeha
Bandurin eksperiment je naletel na nekaj kritik drugih avtorjev, ki zagovarjajo dejstvo, da se otrok agresije sicer lahko uči iz podanih zgledov, vendar pa je posnemanje odvisno tudi od posledic, ki dejanju sledijo. To pomeni, da je nujno doseči zavedanje otrok o posledicah nasilnih dejanj. Če bo otrok seznanjen z natančnim scenarijem, kaj se v primeru posnemanja nasilja lahko zgodi, bo možnost za agresivna dejanja precej manjša.
Tudi mi smo odraščali ob spremljanju Tom in Jerryja, pa se ne obnašamo nasilno, bi nekdo lahko enostavno zaključil tole razpravo. Črnogledost in preplah sicer res nista potrebna, je pa čas za razmislek o tem, kaj lahko starši in vzgojitelji naredijo, da otroke pred možnimi nasilnimi izpadi vseeno ubranijo in jih preprečijo. Mnogi strokovnjaki pravijo, da je čas za medijsko vzgojo. Ameriško združenje psihologov ob tem predlaga, da si naj starši kdaj pa kdaj pogledajo kakšno otroško risanko, da se prepričajo, koliko nasilja je dejansko v njej. O nasilju se je nato treba z otroci odkrito in večkrat pogovarjati in jim predstaviti, kaj se pri uporabi nasilja v resničnem življenju lahko zgodi. Trud staršev naj bo usmerjen tudi v to, da pri otroku razvijajo kritične gledalne navade, kar pomeni, da bo otrok sčasoma tudi sam prepoznal nasilne in nenasilne vsebine in fikcijo ločil od resničnosti. Čeprav se bo morda slišalo smešno, pa vendarle: tako kot ste otroka učili jesti z žlico in voziti kolo, ga naučite pravilno uporabljati tudi medije!
