Nas heavy metal glasba spreminja v nasilneže?

Med študijem ga nisem prav veliko žurala. (Oprostite za trenutek, da se zresnim).

Torej, med študijem ga res nisem žurala ves čas. Samo tu in tam, predvsem pa, kadar je bil v mestu kak dober koncert. Koncertov po mojem okusu je bilo kar precej, predvsem pa precej več, kot prijateljev s podobnim okusom. Zato sem na koncerte večinoma hodila sama.

Morda se vam ob misli na študentko, ki se po enajsti zvečer sama poda v samo jedro psychobilly dogajanja ali na najbolj vroč heavy metal dogodek tisti večer, malce stemni pred očmi. Ampak povem vam, več agresivnežev in nadlegovalcev sem srečala na avtobusu, v trgovini in na vaški veselici. Če odštejem nekaj zaletavanja pod odrom, se med irokezami, tetovažami in dolgimi grivami nisem niti enkrat znašla v težavah. Pravzaprav sem se med čakanjem na koncerte zapletla v kar nekaj zanimivih pogovorov, četudi se morda na prvi pogled nisem ravno zlila z okoljem.

Leah Sharman in Genevieve A. Dingle sta v članku z naslovom Extreme Metal Music and Anger Processing ovrgli povezavo med poslušanjem “ekstremne” glasbe ter jezo in agresivnim vedenjem. Nasprotno, pri preiskovancih, ki so jih namerno razjezili, nato pa izpostavili “ekstremni” glasbi po njihovem izboru, je bilo počutje po desetih minutah boljše, kot pri tistih, ki so deset minut preživeli v tišini. Kaže, da so se preiskovanci ob agresivni glasbi lažje dali povezali s svojimi negativnimi čustvi in jih ob tem tudi sprostili. Povečana občutja jeze ob agresivni glasbi so uspeli sprožiti le v raziskavi, kjer so tovrstno glasbo predvajali preiskovancem, ki takšne glasbe ne marajo. Tudi v tem primeru niso mogli povezati jeze s samo zvrstjo glasbe – v enaki meri se je pojavila tudi pri drugih zvrsteh glasbe, ki je poslušalci niso marali.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je heavy metal doživel velik porast v priljubljenosti. Izvajalci in poslušalci so bili pogosto napadani in obsojani zaradi narave glasbe, značilnega videza in eksplicitnih besedil. Film Detriot rock city (1999) spremlja dramo treh najstnikov, ki leta 1978 poskuša priti na koncert skupine Kiss, ob tem pa se sooča z marginalizacijo in množico staršev, ki protestira proti “kvarjenju mladine”.  Gonja proti heavy metal glasbi se je zaostrila, ko je prišlo do nasilnih dejanj med najstniki, ki so poslušali heavy metal. Tako je leta 1985 prišlo do tožbe skupine Juda´s Priest, ki naj bi s subliminalnimi sporočili v svojih pesmih povzročili samomor dveh najstnikov. Leta 1995 je petnajstletnica postala žrtev treh najstnikov, ki so jo povabili v evkaliptusov nasad kadit marihuano. Med sodnim procesom se je izkazalo, da so vsi trije ljubitelji skupine Slayer, zato so starši tožili skupino. Oba primera sta se zaključila v korist glasbenikov, kar pa seveda ni utišalo predsodkov in pomirilo strahov.

Leta 1991 so se v študiji posvetili najstnikom, njihovemu glasbenemu okusu in mentalnemu zdravju. Izkazalo se je, da je bilo med najstniki, ki so poslušali heavy metal, znatno manj pojavov tesnobe in depresije. Še bolj presenetljive pa so bile obrazložitve, zakaj radi poslušajo določeno glasbeno skupino. Na prvem mestu so bile veščine glasbenikov, takoj zatem pa družbeno ozaveščena besedila. Prepričala so jih tudi besedila, ki opozarjajo na zlorabe otrok in svarijo pred jedrsko vojno, ter to, da stojijo za tistim, za kar se zavzemajo. Omenili so še težke zvoke, brezobzirna besedila in hitre ritme. Kot najljubše pesmi so pogosto navedli družbeno zavestne pesmi – o uničevanju okolja, krivicah nad Indianci, nesrečah z orožjem; poleg tega pa pesmi z močnim čustvenim nabojem.

Velika večina preiskovancev je izjavila, da se ob poslušanju glasbe sprostijo njihova jeza, agresija in tesnobnost, in da se zaradi glasbe počutijo bolje ter bolj sproščeni. Poleg tega so zatrdili, da jim glasba daje energijo. Ugotovili so tudi, da “eksplicitna besedila” o nasilju in smrti ne vzpodbujajo agresije ali sovražnosti, jih pa vzpodbujajo k razmišljanju.

Tudi francoska študija o mentalnem zdravju ljubiteljev heavy metal glasbe je pokazala, da pojavnost depresije in tesnobnosti med njimi podoben oziroma manjši kot med splošno populacijo. Študijo so zaključili z besedami, da bi  “Nasprotniki heavy metal-a morali ponovno preučiti razloge za svoje kritiziranje”.

V raziskavi leta 2007 so se posvetili več kot tisoč najstnikom, ki sodili v najbistrejših 5% populacije. Izkazalo se je, da metalci niso skupina težavnih delikventov. Večina izredno nadarjenih mladostnikov se težje vklopi v družbo in doživlja večji stres od vrstnikov, s stresom pa se lažje spopadajo s pomočjo heavy metal glasbe.

Če zaključim osebno, kot sem začela. V vsaki skupini ljudi, naj bo etnična, verska ali interesna skupina, najdemo takšne in drugačne, dobre in slabe ljudi. Označiti nekoga za nasilneža zgolj zaradi glasbe, ki jo posluša, je očitno neutemeljeno. Sicer pa, kdor diha s polnimi pljuči, gleda z odprtimi očmi, ljubi z odprtim srcem in doživlja svet na polno – kako naj bo glasba drugačna, kot glasna in hrupna? Da jo čutimo v kosteh in nam požene kri po žilah. Vseeno mi je, kaj si kdo misli o tem – vem, da me naredi še bolj živo.

Viri:

• https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4439552/
• http://www.youbettershutupandlisten.com/lead/?p=96
• http://thesmartset.com/the-positive-psychology-of-metal-music/
• http://jeffreyarnett.com/Arnett%20new%20website/Articles/ARNETT_1991_Adolescents_and_Heavy_Metal_Music.pdf
• https://link.springer.com/article/10.1007%2Fs11013-009-9138-2
• http://www.telegraph.co.uk/news/science/science-news/3352230/Heavy-metal-a-comfort-for-the-bright-child.html