Muzej iluzij naredi, da nič ni tako, kot se zdi
Končno spet eden tistih dni, ko smo vsi prosti in ga lahko celega preživimo skupaj. Gremo na izlet. Predvsem objave znancev na socialnih omrežjih v ožji izbor možnih destinacij uvrstijo tudi Muzej iluzij na Kongresnem trgu v Ljubljani. Odločimo se prav zanj, saj uradna spletna stran in članek ali dva, ki ju na hitro preletim, obljubljajo res veliko. Na odločitev malo vpliva tudi to, da se podobna muzeja v Zagrebu in Zadru, po vzoru katerih je postavljen ljubljanski, uvrščata med najbolj obiskane turistične atrakcije. Pričakujemo zabaven izlet, kjer se bomo, ne glede ne starost, vsi zabavali.
Polni pričakovanj se odpeljemo proti našemu glavnemu mestu. Več kot pripravljeni smo na čudežno doživetje, ki ga obljubljajo. Ker najdemo prosto parkirno mesto blizu našega cilja, kavico in sladoled prestavimo na kasneje. Čez nekaj minut že z nasprotne strani trga opazimo značilno rumeno barvo, ki nas pripelje na pravi naslov. Nekoliko me začudi, da gre pravzaprav za hišo, a se pustim presenetiti.
Ob vstopu začutim rahlo utesnjenost. Pri pultu kupimo vstopnico, in že smo na stopnicah. Muzej iluzij se namreč razprostira še v dveh nadstropjih navzgor. Sobo s sestavljankami in miselnimi igrami, ki se nahaja v isti etaži, prihranimo za konec.
Že na stopnišču se Muzej iluzij poigra z našimi čuti. Po stopnišču in hodnikih je namreč več tako imenovanih inštalacij in slik, ki mimogrede vkanejo naše oči. Kasneje se sprehodimo še mimo pipe, ki daje občutek, da voda teče kar iz zraka, praktično od nikoder. Privid je prav tako ena zanimivejših inštalacij. Prepriča nas, da gledamo tridimenzionalni predmet, v resnici pa gre za projekcijo predmeta, zato nam namesto predmeta v roki ostane le zrak. 
Prva stvar, ob kateri se zadržimo dlje časa, je kalejdoskop. Ta nas kar potegne vase. Potem so na vrsti sobe. V vsaki se zadržimo kar nekaj časa. Ne toliko zaradi same iluzije, ki vedno to niti ni, ampak zaradi fotografiranja.
Soba barv je dokaj preprosto zasnovana. Gre za princip, ki posnema delovanje vidnih celic človeškega telesa. V belo steno so usmerjeni rdeč, zelen in moder reflektor (skupek teh barv je bela barva). Ko stopimo med reflektorje in steno, vidimo sekundarne barve. Bolj, ko se premikamo, v več različnih poz se postavimo, lepše fotografije nastanejo.
Obrnjena soba name ne naredi tako močnega vtisa. Zdi se skoraj preveč preprosta za Muzej iluzij. Nekaj hišk in dreves, pritrjenih na strop, me pač ne očara. Res pa je, da je v tej sobi z malo fotografske nadarjenosti mogoče narediti noro dobre fotografije.
Ames soba ali soba velikega – majhnega prav tako kar kliče po fotoaparatu. Navidezno popolnoma normalna soba s prostorskimi lastnostmi ustvarja iluzijo. Zaradi pozicije stranic in kotov sobe zgleda, da sta dva različno velika. V enem kotu sobe stoji velikan, v drugem pa škrat. Samo s hojo po sobi se večata in manjšata. Ta trenutek je eden velik, drugi majhen, naslednji trenutek pa sta vlogi že zamenjani.
Malo dlje se zadržimo še pri inštalaciji glava na pladnju. Krasna za fotografiranje, sicer pa izredno preprosta zadeva, ki si jo lahko naredimo kar doma. Trik je le v tem, da skrijemo telo. Oseba, katere glavo vidimo na pladnju, se z druge strani stene preprosto splazi pod pladenj in ven pomoli samo glavo. Če dela zanimive grimase, zraven pa morda pristopi še kdo, da skupaj pozirata, je to odličen recept za krasne fotografije.
Neskončna disco soba prav tako kar vabi k fotografiranju. Čeprav gre le za sobo polno ogledal, je efekt fascinanten. Neskončnost te preprosto prevzame.
Nujno se je treba ustaviti tudi pred ogledalom, ki ti v trenutku optično odvzame kar nekaj kilogramov. S približevanjem, oddaljevanjem ali že samo prestopanjem se kilogrami navidezno nalagajo in izginjajo. A to je zabava za minutko ali dve, morda spet priložnost za nekaj fotografij.
Vortex predor pa je za moje pojme eden največjih izzivov, ki jih ponuja Muzej iluzij. Gre za rotirajoč cilinder. Tla so popolnoma ravna in mirujejo, vseeno pa izgubljamo ravnotežje in orientacijo v prostoru. Na videz se namreč vse vrti, zato se ves čas borimo za ravnotežje. Resnično je izziv priti z ene strani predora na drugo. Eni smo se bolj, drugi manj opotekali. Malo se nam je vrtelo in nas zanašalo, tudi rahla slabost se je pojavila. A vse to še v mejah zabavnega.
Preden odidemo, se ustavimo še v igralnici z didaktično logičnimi igračami in ugankami, kjer si privoščimo malo telovadbe za možgane. Zbirka lesenih igrač in iger ponuja obilo priložnosti za igro, tekmovanje in učenje. Tu so miselne igre, sestavljanje, nemogoči vozli, triki in matematične igre, pa še kaj bi se našlo.
Ob odhodu me obhajajo mešani občutki. Muzej iluzij res ponuja eksponate, ki zavajajo naša čutila. Poleg vsakega si lahko preberemo, kako deluje, oziroma v čem je trik. Dejansko samo prebereš navodilo ob eksponatu in iluzija je tvoja. Priznati moram, da je Muzej iluzij interaktiven, zabaven in do neke mere poučen, saj nas spodbuja k razmišljanju in kreativnosti.
Predvsem pa je drugačen od drugih muzejev, saj je tukaj dovoljeno skoraj vse. Interakcija z eksponati, ki je včasih celo nujna, da razumemo trik, je ob polnem muzeju nemalokrat moteča za druge obiskovalce, saj so prostori dokaj majhni in eksponatov veliko. Smeh, igra, tekanje, skakanje in kričanje tudi postanejo moteči, ko presežejo določeno stopnjo. Že res, da je zasnovan prost obhod obiskovalcev, a občasno bi kdo od zaposlenih vseeno lahko umiril preveč živahne otroke, ki so morda še premajhni, da bi razumeli razstavljene iluzije.
Ogled končamo prej kot v eni uri, saj se med eksponati najde veliko že videnega. Glede na ceno vstopnice se mi zdi, da smo videli (pre)malo. Je pa res, da zabave in smeha ni manjkalo in da smo posneli kar lepo število fotografij. Žal mi je le, da zaradi velikega števila obiskovalcev nismo mogli povsod fotografirati z v ta namen označenega mesta, saj bi tako nastale še boljše fotografije.
Če se kljub napisanemu ali pa prav zaradi tega odločite obiskati Muzej iluzij. imejte v mislih, da je fotoaparat obvezna oprema in upajte na čim manjšo gnečo v času vašega obiska.
