Dnevnik sodobne gospodinje: rastlinomanija

Če mi je korona kaj dala, zraven odvečnih kilogramov seveda, je to zagotovo nov hobi, ali kot bi rekel moj mož, obsesija z zbiranjem okrasnih sobnih rastlin.

Prvo koronino darilo, ki se je skladiščilo na boke in stegna, mi hodi resnično viška, saj odpravljam posledice z grozljivo muko in to v obdobju sladoleda.
Drugo, ki gre na živce mojemu dragemu, kar me še dodatno motivira, pa me žal vse bolj tepe po žepu. Zbiranje sobnih rastlin! Kdo bi si mislil!?!  Zagotovo ne jaz. Lončnice mi sicer niso bile nikoli tuje, saj sem kot mula gledala ženske iz moje krvne linije, kako so občudovale, menjavale, fehtale, kradle … a nikoli hvalile! potaknjence vseh vrst in oblik.

Poletje se je v mojem otroštvu šele zares začelo, ko je mati zvlekla vse lončke, lonce in res velike lonce z rožami na balkone in vse druge proste kotičke ob hiši ter z zalivalko bdela nad svojo (pre) številčno gardo. Če je ni vsaj 1x v sezoni stolkla toča, je bilo poletje čisto bedno. In ker je voda za zalivanje morala biti postana, sva bila pogosto z bratom tista, ki sva imela “čast” poskrbeti za krepčilno pijačo maminim zeleno-pisanim prijateljicam (beri: vodo sva pridobila iz domačega studenca, kar ni bilo zabavno opravilo!!!). Takrat sem si za sveto obljubila, da ne bom nikoli lastnica tega nadležnega bremena! A, ko sem postala sodobna gospodinja, je čisto počasi v moj dom našla pot prva lončnica. Kot da mi zelenje teče po žilah, me je gnala neka neukrotljiva sila, da, kot vsaka poštena gospodinja, na ogled postavim nekaj živega. No, živo ni ostalo prav dolgo, kar me je samo dodatno podžgalo. Kar nekaj okrasnih lepotic je spustilo svojo zeleno dušo pod mojim budnim očesom, a nisem se vdala!

Ko sva se z dragim selila v vedno večje bivalne površine, se je vzporedno z mojo identiteto sodobne gospodinje, krepila neka iracionalna sila po posedovanju zelenja. V zadnji selitvi sem 150 kilometrov na vzhod te naše lepe države, pripeljala 2 lončnici. Temu sedaj pravim, rastlinomanija v razvijajoči se fazi. Ravno sem dobro dojela, da jih moti obilno zalivanje in presajanje v prevelike lončke in se tako iz nočne more vsake rastline, praktično čez noč prelevila v zelo spodobno lastnico zelenih krasotic, zato palme, ki sem jo dobila v dar in dracene, ki sem jo kupila sama ob rojstvu starejše hčere, nikakor nisem mogla zapustiti. Lahko si mislite, kako navdušen je bil mož, ko smo nalagali selitveni kombi in sem jaz, med vso kramo, iskala spodoben prostor za moji lončnici.  A zgodilo se je, moji zeleni prijateljici sta se brez večjih poškodb pripeljali na kupu pohištva in zasedli častni mesti v novem domu. V mesecih po selitvi sem nabavila se 2 palmi, dobila 3 orhideje in zaplenila mami potaknjenec difenbahije. Zbiranje rastlin pod kontrolo. Vse je bilo normalno.

Mož je sicer že nekaj zavijal z očmi, ko se je pojavila kaka nova rožica, a nič dramatičnega. Nato je udarila korona. Prijateljica me je povabila v skupino, kjer poteka izmenjava potaknjencev, slikovnega gradiva, mnenj, idej, izkušenj… In če človek včasih vendarle pričakuje malo tradicionalne,  pristne, slovenske faušije, v smislu, da člani skupine pokažejo fotografijo rastline, ki so jo uspeli dobiti po ugodni ceni, se pohvalijo in nato nikakor nočejo povedati, kje za vraga so jo kupili, tega na tem mestu ne dobite. Dobite spodbudo, kam in kdaj je potrebno iti, da nabavite novih rastlin po akcijskih cenah.  V času izolacije sem tako dodelala seznam, katere rožice moja zbirka nujno potrebuje, nato sem sledila priporočilom omenjene skupine, da sem jih večino kupila. Začela sem seveda tudi z izmenjavo in tisto, čemur rečem, kompulzivno zbiranje izven kontrole, nakupom rastlin preko spleta. Kar se je sicer izkazalo za odlično potezo, saj moj gospod ni nič zavijal z očmi in delil neumnih komentarjev, saj sploh ni opazil, ko so se pojavile nove članice zbirke.

A vendarle je neko sobotno popoldne malo sumljivo pogledoval po okenskih policah, medtem ko je sedel na kavču in mu je moja krasna palma  dobesedno lezla na oči. Dobila je namreč novo mesto, ker se je na starem preveč razbohotila. Sama sem v dotičnem trenutku svoj nos tiščala kakopak med rože, saj, odkar redno spremljam omenjeno skupino za ljubitelje sobnih rastlin, konstantno oprezam za škodljivci. Čutila sem njegov nejevoljen pogled, saj je vedel, da nekaj ni tako, kot je bilo, a ni mogel točno ugotoviti, kaj ga moti. Nato je malo pihnil in se rahlo odkašljal, kot da se pripravlja na pomemben recital ob kulturnem prazniku, ter mi postavil sila neumno vprašanje:” a se tebi ne zdi, da imamo že malo preveč tega šavja po hiši?” Res ne vem, kak odgovor je pričakoval? “Ne”, sem odrezavo komentirala. Človek ni dojel, da je iz moje strani debata zaključena in je še malo drezal:”a ni skos več teh rož, kot v džungli je že. Meni je to nehigiensko, ker se samo prah napira”. Ošinila sem ga s strupenim pogledom, a mu vseeno mirno razložila, da so rože, ki jih tako brezsramno obsoja, naravni čistilci toksinov, zato lahko on spušča svoje pline po mili volji. Prav tako, če je mislil, da nisem opazila, ima sedaj se več lončkov za rože, kamor on tako na skrivaj meče manjše smeti, ki jih pobira po tleh. Da ne govorim o tem, kako je naša hiša šele z zelenimi prijateljicami postala dom. Prostor je zajela tišina, malo je skomignil z rameni in se prevalil na bok, tako da mu palma ni več zastirala pogleda na televizijo. Tega pogovora nisva več omenjala.

Moja zbirka se je medtem povzpela že na 48 članic, kar je seveda smešno število in se mora v prihodnjih dneh povečati še za kakšno, takšno, ki je še nimam.
Kako resna je postala moja obsesija,pa  je postalo jasno šele, ko smo odhajali na dopust! Moja edina misel so bile rože! Vsi strahovi, kaj bom našla, najslabši možni scenariji, kako bodo vse umrle in kako jih bodo napadli vsi možni škodljivci … Najrajši bi dopust kar preskočila. In ne pretiravam, ko iskreno priznam, če bi se našel kak nepridiprav in nam vlomil v hišo, medtem, ko nas ni bilo, bi bila moja prva misel, da ni poškodoval katere izmed mojih lončnic. Ker če bi, gorje mu!