Bobri

Obstajajo knjige, ki jih lahko preberem večkrat (ali pa jih berem kar naprej, odvisno od tega, koga vprašate). Tolkienov Gospodar prstanov je gotovo tak, ali pa Zgodbe iz Narnije. Večina teh knjig je tujega izvora, vendar pa obstaja slovenski avtor, ki je po nekem nelogičnem ključu napisal literarno delo, katerega rada vzamem v roke vsaj enkrat na leto, če ne večkrat.

Bobre avtorja Janeza Jalna sem prvič prebrala nekje v osnovni šoli, potem ko sem doma odkrila kaseto te zgodbe (da, staro kaseto za radio). Ne spomnim se, kdo je takrat posnel radio-igro po knjižni predlogi, vem pa, da sem se spomnila nanjo, ko sem po čudnem spletu naključij odkrila knjigo s tem naslovom in jo odnesla s sabo domov. Že takrat mi je bila všeč, kar je bilo za knjigo slovenskega avtorja rahlo čudno, saj smo jih morali brati v šoli in za domače branje, kar pa se ni vedno dobro končalo (ne vem, ali sploh poznam koga, ki bi hotel danes vzeti v roke katerokoli knjigo slovenskega avtorja, ki smo jo morali brati v šoli; večinoma se mi zdi, da bi se vsem obrnil želodec, če bi kdo omenil Tavčarja, Bevka ali Cankarja). Potem je knjiga romala nekam v pozabo na zaprašene police mojih spominov, dokler je nisem spet odkrila nekje konec srednje šole tik pred poletnimi počitnicami (ko se je treba dodobra založiti s knjigami, ki se jih bo bralo na plaži, seveda). Po tistem sem si jo dokaj pogosto izposojala v knjižnici, kajti doma je pri nas ni bilo. Bili so skoraj vsi drugi slovenski avtorji (kar sem seveda ugotovila šele po koncu šolanja, ko mi knjige kot gradivo niso več koristile), Jalnovih Bobrov pa ni bilo nikjer. Na koncu sem si trilogijo kupila v enotni izdaji pri Mladinski knjigi, in od takrat jo kar gotovo vzamem roke vsaj enkrat med poletnim dopustom, če ne večkrat skozi leto.

Bober

Zgodba je relativno preprosta: avtor opisuje življenje mostiščarjev in koliščarjev na Ljubljanskem barju, pred velikimi vali preseljevanja, ki so k nam prinesli stare Slovane in Ante. Osrednji lik in gonilna sila je Ostrorogi Jelen, ki začne pripoved kot na stran odrinjeni drugi sin na očetovem kolišču. V prvi knjigi, katere naslov je ‘Sam’, avtor opisuje Jelenov boj za samostojnost in predvsem prepire s polbratom Neokretnim Karpom za žensko, Jezerno Rožo, ki kasneje postane prva žena Ostrorogega (poligamija je bila takrat resna stvar). V drugi knjigi, ‘Rod’, Jalen opiše življenje Ostrorogega na njegovem lastnem kolišču, širjenje obzorij koliščarjev s prodorom proti morju, in rodovne prepire med posameznimi kolišči. Trilogija se zaključi s knjigo ‘Vrh’, v kateri Ostrorogi Jelen, očak Ostrorogovcev, ki so do takrat že tako številni, da se med sabo vsi niti poznajo ne več, doseže svoj vrh in med mostiščarje, ki se takrat že preseljujejo na trdino, prinese kmetovanje. Vseskozi pa so seveda prisotni tudi bobri.

Jalen je poskušal napisati zgodbo, ki bi bralcu približala življenje v takratnih časih, in čeprav se včasih zdi, da so liki enoplastni ali pa se sploh ne spreminjajo (kar človek skozi življenje se), mu je to povečini tudi uspelo. Sama trdim, da so ‘Bobri’ njegovo najboljše delo, čeprav je napisal še veliko drugih knjig. Morda tudi zato, ker so bili ‘Bobri’ prvo literarno delo tega avtorja, ki sem ga sploh prebrala. Vsekakor so dobrodošel dodatek na knjižni polici.

»Počasi, kakor so se sešli, so se Ostrorogovci naslednje dni tudi razšli. Nikdar več se niso zbrali v tolikem številu kakor ob pogrebu svojega praočeta. Družine so rasle v nove rodove, ki so se v stoletjih mešali z ljudmi, prihajajočimi iz jutrovega. Njih krvi pa niti veliki val preseljevanja narodov ni popolnoma zabrisal. Še dandanes celo na nekdanjem Velikem jezeru, na sedaj izsušenem Ljubljanskem barju, tu pa tam oživi kaka kaplja.«
Janez Jalen: Bobri, 2006, str. 587