Venerina ogrlica (2)
Nadaljujem kratki roman Venerina ogrlica. Še vedno iščem založnika. 🙂
II.
Razjahala je pri bližnji krčmi in nevede stopila v gosto motno vodo, v lužo strnjenega blata in topečega se snega. Nejevoljno je z eno rokó dvignila rob, skoraj do tal segajoče zelene tunike, z drugo pa spretno ujela svoj damski klobuček. Bliska je privezala za lesen steber in ga pobožala po bleščeči črni grivi. Počasi, izogibajoča se množici umazanih luž, se je odpravila do vedno živahnega trga. Ko je pristopila k prvi stojnici ji je debelušna gospa s čipkasto čepico na glavi ponudila živo kokoš. Pernato žival je dvignila v naročje, da bi jo Margareta lažje ocenila. V istem hipu je putka vsa frfotava zamahnila s perutmi. Margareta je odskočila pol metra proč, njeno krilo pa se je neslavno potopilo v veliko gmoto blata. Zamazano mokro blago je nabrala in ga sunkovito povlekla k nogam. Naveličana se je usedla na bližnji voz. “Dekle ne more samó niti na trg, saj lahko povsod zabrede v dično mestno blato,” je jezno razmišljala.
Prijela je za dolg zlat pas oblačila in otipala čvrst trak, zavezan preko pasu. Krajec pentlje je bil odrezan, z njim vred pa je izginila njena debela mošnja zlatnikov. “Tat, ustavite tatu! ” je na vso moč zavpila in vzbudila pozornost okolice. Mlad fant, oblečen v skromno, grobo tkano tuniko je začel teči mimo številnih kupčeválcev kot da bi mu gorelo za petami. Margareta je opazila njegovo temnejšo polt, čeprav mu je obraz delno zakrivala kapuca, ki je spominjala na zgornji del oprave menihov. “Egytalandar,” je pomislila. Za kradljivcem so se pognali kar trije moški, a bil je hitrejši. Takoj, ko se je pomešal med množico, so se za njim izgubile vse sledi. Margareta je hitro kot tat zapustila glasni vŕvež. Krája sredi belega dne v ljubkem mestu Rorford ni bila nekaj običajnega. Dogodek je dodobra pretresel mirni vsakdan prebivalcev.
Leon Rorlord je sodil med starejše prebivalce Rorforda. Minulo poletje je dopolnil spoštljivih petiinštirideset pomladi. Njegova hči Catherine je, ko je vnukinja upihnila eno svečko na torti, domnevno zaradi bolezni preminula. Zato je dete, Margareto vzel za svojo.
Bil je ljubeč in na trenutke tudi strog starš. Vnukinjo je želel naučiti osnovnih gospodinjskih spretnosti, potrebnih za uspešno družinsko življenje. Zavedal se je, da dobra vzgoja zahteva tudi nežno žensko roko. Zato je poskrbel, da je Margareta leta zorenja prebila v družbi dvorne kuharice Emily. Ta je nekdanjemu dvornemu ključavničarju z veseljem pomagala, in mu nosila ostanke jedi z dvora.
Z veseljem sporočam, da je bila pred nekaj dnevi Venerina ogrlica natisnjena. Izdana v samozaložbi, v sodelovanju z založbo Smar Team. V kratkem bo na policah knjižnic po Sloveniji.
Končna, izdana verzija vsebuje nekaj sprememb. Imena nekaj junakov so drugačna ter nekatere podrobnosti so še bolj izpiljene. Jedro pa ostaja isto.
Hvala za pozornost vseh bralcev!
Sončen pozdrav!
Metka