Resnica al ne resnica, to je zdaj vprašanje

6 komentarjev

  1. Jana Filipovna pravi:

    Jaz močno podpiram vaš zadnji stavek.

  2. Blacky pravi:

    Hvala za vase mnenje.

  3. blacky pravi:

    sem pozabila omeniti, da je bila moja tašča oz babi, kot smo jo klicali, razmeroma mlada. Niti 60 let ni imela. Zato nam je bilo tudi tako težko gledati, kako nekdo, ki je še pred slabim letom z vnuki skakal s kolebnico po dvorišču, samo sedi na klopi in čaka svojo usodo…

  4. Zvone Krušič pravi:

    razumem vašo žalost Blacky……res je bila premlada za odit s tega sveta. vendar verjamem, da se globoko v sebi vsakdo sam odloči kdaj in ali bo odšel…….in to odločitev je treba spoštovati…

    če se človek globoko v sebi še ni odločil da odide, potem mu tudi zdravniške diagnoze ne bodo prišle do živega….na to kažejo mnogi primeri, ko so bili ljudje odpisani pa so prevzeli odogvornost za svoje zdravje v lastne roke in preživeli….za veliko let..

    men se zdi, da tisti, ki vse stavi in samo na zdravnike in uradno medicino in verjame samo vanje običajno ne uspe…..poleg tega ni nujno, da bo tisti,ki navzven igral junaka tudi uspel…pomebna je odločitev globoko v notranjosti in ne predstava za druge.., ki so potem čisto šokirani, da človeku ni uspelo…

    če ste imeli babico resnično radi verjamem, da vam je res hudo in boste še dolgo žalovali. tudi sam se se skoraj vsak dan spominjam svoje babice, ki je umrla pred 30 leti. bila je ena redkoh oseb, ki me je razumela že kot otroka in me čutila…tisto kar čutimo v srcu do nekoga nikoli ne umre…in to je najdragocenejše.

  5. Zvone Krušič pravi:

    aha, zdaj sem prebral, da je bila vaša tašča….no, pa vseeno…dobrih tašč ni ravno veliko…

  6. blacky pravi:

    Hvala za vaš komentar, gospod Zvone. Pa tudi za lepe besede. Se popolnoma strinjam z vami, da je volja človeka pol uspeha. Zato se tudi sprašujem, če bi se lahko zgodba drugače končala, če tašča ne bi dobila tako črno na belem napisano, da je to konec.
    Njena volja premagati bolezen je bila ogromna. Spremenila je prehrano, skrbela za kondicijo, pila zdravilne napitke, alojo… Trdno odločena, da bo zmagala. Potem pa kot da bi odrezal, samo še prazen pogled, ki je gledal mimo tebe, nič več ni hotela v družbo, samo sedela je in čakala….
    Se pa strinjam, da se vsak odloči , kdaj bo odšel. Mi smo bili skoraj do zadnje ure pri njej, potem pa je začela odmikati roko, kot da bi hotela, da gremo. In smo šli. Čez pol ure so nas poklicali, da se je poslovila. Sama, tako kot je svojo bolezen tudi prestajala 🙁

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.